Sreda, 8. 8. 2007
bruc
* Bryan Small je pravi bojevnik rock'n'rolla. Več kot dvajset let se bori za ohranitev svoje zasedbe The Hangmen, ki je doživela številne spremembe in reinkarnacije. Bend je že v svojih začetkih dobil kultni status in to povsem upravičeno. Težava je bila samo ena: pri »Capitol Records« so prvenec z naslovom »Hangmen« izdali leta 1989. Založniki so od benda pričakovali usmeritev v sredinski, morda celo »pop-metal« zvok, kar se je izkazalo kot popolno nerazumevanje njihovega početja. Odličen prvenec je v tistem času ostal premalo opažen in temu je botrovala prav nespretnost založnikov. Danes se ta album opisuje z velikimi besedami spoštovanja, tako med rockerskimi navdušenci kot tudi med rockovskimi glasbeniki. Bendi, kot sta na primer Supersuckers ali The Damned in številni drugi, poudarjajo veliko zavezanost do glasbenega ustvarjanja The Hangmen. Njihov drugi album »Suicide Doors«, ki ga je produciral leta 1993 veliki »Rob Younger«, je ostal na žalost »neizdan« zaradi spletk založbe »Geffen Records«. Sledil je spust benda in s tem tudi zasebnega življenja »Bryana Smalla« v globoko podzemlje. Vrnitev se je zgodila ob koncu devetdesetih in do danes je bend nanizal tri prepričljive studijske albume ter dva albuma, posneta v živo.
Hangmen prihajajo iz bleščavega »Los Angelesa«, vendar njihov brezkompromisni rock'n'roll ni posut z bliščem in sijajem. Kljub težki ustvarjalni poti ostajajo zvesti sami sebi. Ne pustijo se več zapeljati nespretnostim velikih glasbenih založb in njihovemu pohlepu po hitremu zaslužku. Pred dobrim mesecem so pri prodorni založbi »Acetate Records« izdali zanimiv plošček, ki sicer glede na format komajda zadovoljuje merila »Tolpe Bumov«. Na CD-ju se namreč znajde samo sedem skladb in video posnetek skladbe »The Devil«. CD torej deluje kot nekakšen E.P., vendar je vsebinsko to zelo prepričljiv glasbeni izdelek in velika škoda bi bila, če bi v poplavi neodvisne glasbene produkcije preprosto pozabili nanj.
Očitno so Hangmen dodobra zaživeli prav po priključitvi izvirni založbi »Acetate Records«, saj z njo dobro sodelujejo vse od leta 2000, ko je izšel plošček »Metallic I.O.U.« Sledile so uspešne skupne turneje s Social Distortion in Supersuckers. Na eni izmed njih se je tudi porodila ideja o sodelovanju med »Mikeom Nessom« in Hangmen. Bryan Small je bil od nekdaj velik oboževalec Social Distortion in navdušen je bil, ko se mu je »Mike Ness« ponudil za produkcijo njihovega naslednjega albuma. »In The City« predstavlja častitljivo močno različico benda, ki se neprestano razvija in raste v izjemno zasedbo. Iskrene in nabrite skladbe ponovno predstavljajo njihov velik talent. Producentsko delo uveljavljenega »Mikea Nessa« zelo verodostojno predstavlja bend z vsemi njihovimi kvalitetami.
»Bryan Small« je izreden pisec pesmi, kar je dokazal že v preteklosti in ponovno dokazuje tudi na ploščku »In The City«. Visoko energetska opojnost »Smallovih« akordov se od nekdaj zelo močno navezuje na Gun Club in »Jeffereya Lee Piercea«. Avtorske sposobnosti obeh so na določenih nivojih primerljive. Oba iščeta odgovore na kočljiva eksistenčna vprašanja v najtemnejših predelih človeškega življenja. »Small« je od nekdaj priznaval veliko navezanost na Gun Club. V bistvu je večkrat poudaril, da je bend ustanovil prav zato, da bi igrali v slogu Gun Club. Najbolj očitno to dokazuje skladba z zadnjega ploščka, z naslovom »Dark Eyes. »Small« jo je posvetil tragični življenjski zgodbi »Jefferyja Lee Piercea«. Toda med bendoma na srečo obstajajo razlike. Hangmen niso zgolj posnemovalci nepozabnih Gun Club, čeprav temeljijo na izrazitih bluesovskih koreninah, ki se prepletajo s countryjevsko melodično medigro in so začinjene z uporniškim punk rockerskim navdihom. Nekateri skušajo Hangmen enostavno strpati v poenostavljen žanrski predal »cow punka«, toda ta pojem je za nas nekoliko sporen, ker zajema med seboj izjemno različne rockovske bende. Poleg tega so Hangmen precej prepojeni z visoko energetskim »detroitskim«, »soničnim« rock'n'rollom, ki s sumljivim pojmom »cow punk« nima prav nobene zveze. Nasploh bi razen »Smallove« vokalne interpretacije, ki je navdahnjena z nekoliko višjim in oguljenim glasom, težko sploh govorili o kakršni koli povezanosti s punkom. Njihova inštrumentalna izvedba je v tehničnem smislu dovršena in premišljena. Skladbe so dinamične in dodelane. Nekatere delujejo prav romantično. Takšna je na primer tudi obdelava skladbe »I Will Stay«, ki zaključuje obravnavani plošček. Hangmen so s skladbo »I Will Stay« mojstrsko obdelali obskurni finski bend The Hurriganes iz šestdesetih. »Smalla« in ostale je z zgodovino finskega rock'n'rolla seznanil njihov drugi kitarist, »Rane Raitsikka«, ki je po rodu Finec.
V veliko veselje je torej slišati bend, ki je v svoji karieri doživel toliko gorja in kljub temu preživel. Simbolično torej deluje njihova zadnja skladba »I Will Stay«. Hangmen se borijo naprej proti povprečnosti in zlaganosti sodobnega sveta. Tudi v letu 2007 ostajajo veliki bojevniki rock'n'rolla. »In The City« je njihov najbolj dodelan glasbeni izdelek, ki napoveduje, da ne nameravajo odnehati. Ob poslušanju tega ploščka se boste lahko prepričali, da imate opraviti z bendom, na katerega se lahko vedno mirne duše zanesete in nikoli ne boste razočarani.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>