Sreda, 12. 9. 2007
bruc
* Pred nami je sočni in še vroči četrti studijski album Black Lips iz Atlante, ki je izšel ravno v teh dneh, natančneje včeraj, 11. septembra. To je že drugi album za založbo Vice Records. Na začetku letošnjega leta so izdali koncertni album »Los Valientes Del Mundo Nuevo«. Posnetki so nastali na koncertu v mehiški Tijuani in dokazujejo, kako prepričljivo se znajdejo fantje na svojih koncertih. Presežni glasbeni izraz na omenjenem albumu dokazuje, da fantje niso vešči zgolj v razvratnem obnašanju na odrskih nastopih. Pred kratkim ste jih lahko v živo preverili tudi na zagrebškem koncertu. Gre za izjemno obetajočo rockovsko zasedbo, kar smo napovedali že ob izidu njihovega predzadnjega studijskega albuma »Let It Bloom«. Potem ko so presedlali z založbe »In The Red Records« na »Vice Records«, je prišlo do velikih sprememb tudi na ravni njihovega glasbenega sloga. Bend se je naenkrat prelevil iz udarne garažne punk rockovske sile v pronicljivo psihadelično raziskovalno tempirano bombo. To je bilo v veliki meri zaznavno že na omenjenih koncertnih posnetkih in se je še bolj izkristaliziralo na albumu, ki ga obravnavamo tokrat.
Odločni garažno rockovski kvartet se je snemanja lotil s pomočjo njihovega prijatelja »Eda Rawlsa«, in sicer v »The Living Room Studios«, ki se nahajajo v njihovi domači Atlanti. »Frontman« zasedbe, Cole Alexander, pravi, da je to album, s katerim se skušajo vrniti k idejam z njihovih prvih dveh albumov, vendar z bolj izdelano zvočno vizijo. Želeli so preseči vse žanrske smeri, ki so vplivale na njihov glasbeni razvoj. Uspešno so se izognili robustni produkciji, ki je bila značilna za njihove dosedanje posnetke. Na albumu »Good Bad Not Evil« se je izvorna surovost in neotesanost umaknila domiselnemu talentu za kovanje všečnih, dobro grajenih skladb, ki ne presegajo dolžine treh minut. Na prvi posluh sicer vse skupaj zveni zelo enostavno, vendar se čuti izpopolnjena skrb benda za dodelane aranžmaje. Prepričljiva je zgoščena struktura razgibanih glasbenih prehodov, številnih psihedeličnih efektov, spremljevalnih vokalov in vzklikov.
Slogovno so se Black Lips brez ovinkarjenja podali na zanimiv izlet v preteklost, v bogato zakladnico garažno rockovskih godb iz šestdesetih. Verjetno ni potrebno posebej predstavljati nepozabne zbirke The Nuggets, ki je zajela številne odštekane psihedelične garažne rockerje iz šestdesetih let. Če bi se dandanes izdala podobna kompilacija naslednikov psihedeličnih garažarjev iz šestdesetih let, bi se Black Lips prav gotovo znašli med njimi kot osrednji in zelo pomemben bend.
Že uvodna skladba »Lean« nas preseneti z izrazitim psihedeličnim prizvokom, ki je bil tako značilen za pionirje tovrstnega žanra »13th Floor Elevators«, z Rokyjem Eriksonom na čelu. Celoten album je močno zaznamovan z duhom navedenega benda razen v trenutkih, ko se Black Lips nekoliko presenetljivo spuščajo v sfero odštekanih »power pop« in celo »country« skladb. Takšni sta na primer skladbi »Navajo« in »How Do You Tell«. Slednja služi kot spomin na njihovega prvega kitarista Bena Eberbaugha, ki je še ob začetku njihovega prodora tragično umrl v prometni nesreči. Nadomestil ga je Ian St. Pe. Le-ta je bil rojen v New Orleansu in verjetno ni naključje, da je osrednji hit albuma prav skladba z naslovom »Katrina«. Klasični »power pop« singel je nastal v noči, ko so Black Lips zvedeli za katastrofalni orkan. Opozarja na negotove občutke po katastrofi, ko se človek sprašuje, ali so njegovi najbližji preživeli. Psihedelični naboj albuma ni zajet le skozi glasbeno izraznost, temveč se zrcali tudi v besedilih. Skladba »Veni Vidi Vici« se namreč prav tako ukvarja s tragično tematiko. V njej se Black Lips ironično sprašujejo, kdo bo mesija naslednje svete vojne.
Cole Alexander v promocijski izjavi za Vice Records potrdi, da so imeli pri ustvarjanju albuma v mislih bende šestdesetih let. Med njimi na prvem mestu omenja perujski punk bend Los Saicos, že omenjene 13th Floor Elevators in nekoliko presenetljivo tudi »Stonese« ter zgodnje obdobje The Beatles, ko so žgali še pravi rock'n'roll v slavnem klubu »Cavern«.
Kakorkoli že, album je najbolj prepričljiva glasbena stvaritev Black Lips v njihovi karieri. Še enkrat moramo opozoriti, da gre za izjemen bend, ki mu napovedujemo bleščečo prihodnost. Ne prepričajo nas zgolj z njihovimi studijskimi albumi, temveč so presežni tudi na svojih koncertnih nastopih, kar je smisel vsakega zanimivega benda. Razveseljivo je tudi to, da jim kljub že četrtemu albumu ni zmanjkalo svežih in izvirnih idej, ki so močnejše in izrazitejše iz albuma v album. Ne smemo pozabiti, da gre v primeru Black Lips za mlade glasbenike, ki so komaj dobro zakoračili v svoja dvajseta. Vprašamo se lahko le, kakšno presenečenje bodo pripravili v prihodnje. Kljub temu da je bilo letos napovedanih že kar nekaj tako imenovanih najboljših rock albumov, lahko brez predsodkov »Good Bad Not Evil« uvrstimo v ožji izbor.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>