Četrtek, 4. 10. 2007
BIGor
* Z dvema galantnima mladeničema iz San Francisca smo se v Tolpi bumov že srečali. Konec lanskega leta smo pozitivno in z navdušenjem ocenili njun drugi album What the tolls tells, ki je ob globokem vtisu z odprto formo živih pesmi pustil optimistično upanje in predvsem željo, da bi se s tem dvojcem brez krmarja še srečali. To nam je bilo usojeno že letos.
Sprva sta kitarist in pevec Adam Stephens ter bobnar in pevec Tyson Vogel izdala miniploščo The Scenery of Farewell, ki je markantno obelodanila, da se njuna ustvarjalna pot nadaljuje v smeri raziskovalnega pletenja s country-folkom podmazanih viž. Z dodanimi gostujočimi glasbili, ki so nekoliko preforsirala aranžmaje pesmi, se je odvijalo iskanje poti k še bolj dorečenim skladbam in ostalo je odprto vprašanje, kam nas bodo odpeljali.
Z uvodno skladbo na tretjem albumu “The Deader” se navežejo na “Steady Rollin'”, skladbo s predhodnjega albuma. S tem parafraziranjem simbolično povežeta niti znotraj dosedanje diskografije - kot da nas že na samem začetku plošče želita opozoriti, da sta z The Scenery of Farewell testirala živost tkiva, ali zabeljenje njunega neposrednega glasbenega dialoga izgubi neposrednost in otipljivost z dodanimi instrumenti. Nadaljevanje albuma pokaže, da sta se zatekla k minimalnemu vnosu še drugih instrumentov, kar je prispevalo k ohranitvi izpovedne lirike. Nista izdala niti enega dosedanjega country-bluesovskega postulata. Zelo odprta forma pesmi, ki se kaže v zelo različnem trajanju pesmi, od treh do šestih minut, je le dobila povprečno dolžino v petminutnih kompozicijah za razliko od prejšnjega albuma, kjer smo priče tudi skoraj devetminutnim liričnim epopejam. V krepki kitarsko-bobnarski osnovi je dobilo Stephensovo petje še bolj osrednje mesto kot doslej, s čimer se je instrumentalni del omilil in oddaljil od nepredvidljivih izbruhov na predhodnjem albumu. Two Gallants sta postala še ena aktualna neo-folk pripovedovalca, ki nas s svojo pripovedjo požirata, kot nas vedno znova naježijo Merle Haggard, Bob Dylan ali Bonnie "Prince" Billy.
Kot neotradicionalista se ne izgubita v pretiranem pleteničenju in koketiranju s transžanrskimi odkloni, ampak raje ostajata trdno na barskem stolčku z vrčkom piva in dvojnim viskijem pred sabo. Na predhodnjem albumu, what the toll tells, smo odkrivali, da imata največjo potenco v baladnih skladbah, ki so na tretjem albumu prevzele nosilni steber celote ter zavrle impulzivnost. Še vedno pa imamo opravka z zelo spontanim razvijanjem pesmi, kar vzame celoti razvlečenost in poudari njuno najboljšo karakteristiko, da znata rahločutno razvijati pesem, kot jima je to najbolje uspelo v skladbi “Reflections of The Marionette” in zaključni “My Baby's Gone”.
Duo Two Gallants je s tretjim albumom dosegel nov rob, nov vrhunec, zato sploh ne preseneča, da sta ga naslovila kar po imenu skupine. Album Two Gallants je trdno zapečatil izpovedno liriko kitarsko-bobnarskega galantnega dua, ki vehementno brzda vzkipljiva čustva. S tretjim albumom se še bolj utrjuje prepričanje, da se lahko galantna mladeniča iz San Francisca brez zadržkov pridružita Bobu Dylanu na klubski karavani. Prav nič ju ne ovira.
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>