Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Federcico Garcia Lorca, "Ciganski romansero"; Ko »Zeleno, ki te ljubim zeleno« postane »Ljubim te, zeleno ljubim«; petek, 5.X.07 ob 16.00 (10970 bralcev)
Petek, 5. 10. 2007
Julija_sa



»Verde que te quiero verde.« Znamenit verz Federica Garcie Lorce, ki je zdaleč presegel zgolj suhoparne literarnozgodovinske debate in se dotaknil marsikaterega bralca, je v slovenskem jeziku dobil novo podobo. V prevodu Aleša Bergerja je v zbirki Nova Lirika založbe Mladinska knjiga končno izšlo vseh 18 romanc Lorcovega neprecenljivega Ciganskega romansera.

Lorca v svojem predavanju, ki je prav tako prevedeno in natisnjeno v pričujoči knjigi, o Ciganskem romanseru pove sledeče: »Celotna zbirka je, čeprav se imenuje ciganska, pesem o Andaluziji. Imenujem jo cigansko, ker je cigansko tisto, kar je najvišje in najbolj aristokratsko v moji deželi, pa tudi najznačilnejše določilo in tisto, kar ohranja žar, kri in abecedo andaluzijske in univerzalne resnice.« Lorcovo pojmovanje »ciganskega« preseže stereotipne podobe le-tega v evropski literaturi. Ta ime »Cigan« izraža večinoma z negativno konotacijo in ga izgovarja skorajda kot psovko. Ker je Lorcovo »cigansko« najbolj aristokratski atribut njegove dežele, predstavlja diametralno nasprotje podobi Roma v glavah povprečnega Slovenca in slovenskih medijev. Ti Cigane ali Rome v večini primerov portretirajo kot ostanek neciviliziranosti, ki kali zgodbo o uspehu Slovenije. Če je cigansko najgloblje bistvo Lorcove pesniške pokrajine, je to cigansko pri nas zmerom tuje.

Ciganski romansero vsebuje pesmi s podobami Andaluzije. Toda te podobe so tukaj daleč od zlajnanih podob turističnih vodnikov te pokrajine, ki v prvi plan postavljajo bikoborce in ravne klobuke. Po besedah Lorce je ta zbirka antifolkloristična in nam pokaže tisto, kar drhti v tej pokrajini že tisočletja. To so Cigani, konji, nadangeli, judovski in rimski veter in še marsikatera druga podoba. Tem tisočletnim podobam s svojo pesniško močjo Lorca daje nov zamah. V njegovih pesmih je veter posiljevalec in luna ima morilska nagnjenja. Pesmi preveva ciganski jok, ki ga je zaradi izjemne zvočnosti pesmi moč slišati.

Lorca si z bogato in nedoumljivo metaforiko izmišljuje novo mitologijo, ki jo vpisuje v pripoved o Andaluziji. Ta pripoved pa je pretresljiva pesniška pokrajina, ki nam svojo temačno dramatičnost pusti zgolj slutiti skozi besede, pregnane s pomenom. Lorca je uspel z obliko španske romance nazorno ubesediti modernistični duh surrealizma. Z izjemno zvočnostjo osmerca in asonanc pa je ujel tudi slutjo arhetipov, ki prevevajo kolektivno nezavedno. To mu je uspelo s takšno prepričljivostjo, da so nekatere romance, kot je na primer romanca Nezvesta žena, v Španiji ponarodele.

Recepcija španske romance je pri Slovencih kakopak potekala preko Prešerna, ki je to obliko uporabil v svoji pesmi Turjaška Rozamunda. Kljub tej recepciji pa prvi prevodi Lorcove poezije niso zaživeli v tej formi. Modernistični pesnik Jože Udovič se je lotil prevanjanja devetih romanc iz Ciganskega romansera in jih poimenoval Ciganske romance. Po njegovi zaslugi imamo v slovenščini verz: »Zeleno, ki te ljubim zeleno«. V slovenski pesniški maniri petdesetih let je Udovič Lorcove pesmi prevedel v prostem verzu in s tem izbrisal ritem in metriko španske romance, ki jo uporablja Lorca. Kljub izjemni priljubljenosti in vplivu Udovičevega prevoda je verzolog in pesnik dr. Boris A. Novak mnenja, da je takšen prevod umetniška in formalna dezinformacija, saj nam ne pokaže celotne pesniške moči, ki jo je Lorca dejansko imel.

Da literarno prevajanje ni zgolj garanje v tujem vinogradu, kot je to izrazil Du Bellay, temveč svojevrstna igra s formo jezika, nam je s prvim integralnim prevodom Ciganskega romansera pokazal Aleš Berger. Pri tem prevodu nam ne pokaže zgolj bogate metaforike ter simbolike z mnogimi aluzijami brez konkretnih odgovorov, temveč le-to pričara s prav posebno zvočnostjo adaptacije španske romance po Prešernu. Ali je to Bergerju dejansko uspelo, presodite poslušalci sami med poslušanjem odlomka prevoda Lorcove Mesečniške romance:

Ljubim te, zeleno ljubim.
Veje in zeleni veter.
Ladja na širokem morju,
Na planini iskri žrebec.
Za ograjo ona sanja,
V pas se ji lovijo sence,
Koža in lasje zeleni,
Oči hladno posrebrnene.
Ljubim te, zeleno ljubim.
Pod ciganskim svetlim mescem
So stvari zazrte vanjo,
Nje oči so zanje slepe.

Zeleno ljubi Julija S.


Komentarji
komentiraj >>