Vznemirljivost prigod je tretja večja predstava koreografa in plesalca Gorana Bogdanovskega. Po vseh njegovih izvrstnih delih nas je močno zanimalo, kakšen bo tokratni izdelek. EMOFAD, da razrešimo še to skrivnost naslova, je sestavljenka angleške besedne zveze “Emotivity of Adventure” in ima podoben pomen kot Vznemirljivost prigod.
Za tokratno enourno predstavo je Bogdanovski izbral cvet slovenskih sodobnih plesalcev podkrepljen z dvema izvrstnima tujima plesalcema. Brazilec Gustav Barros, Belgijec Damaas Mithras Thijs in že ustaljena dvojica Bogdanovski – Srhoj so tvorili kvartet energičnih in zabavnih fantov, ki se jim z malo domišljije gledalcev lahko zgodi vse mogoče in nemogoče.
V veliko pomoč jim je izvrstna osvetlitev in domiselno ustvarjena zvočna podlaga. Ta vključuje glasbo tandema Random Logic, živo vokalno sinhronizacijo Borisa Benka ter zvoke, proizvedene z ozvočenjem kostumov plešočih. Svetlobni učinki so prikazali, kako lahko 16 premišljeno osvetljenih kvadratov pričara prostore na praznem odru. Zvok in svetloba sta postala skoraj enakovredna plesu. Spretno prepletanje vseh treh elementov smo gledalci opazovali ves čas predstave.
Vse lepo in prav, vendar si ne morem pomagati in najnovejše predstave EMOFAD ne primerjati s prejšnjima dvema predstavama Gorana Bogdanovskega. Ves čas se nam zdi, da smo variacije na teme že gledali v prejšnjih predstavah: športne discipline, počasni posnetki, svetlobni učinki, uporaba mikrofonov za ozvočevanje telesa, glasovno spremljanje in sinhroniziranje giba. Tokrat je vse naštete elemente umestil v odprto strukturo in se jim posvetil še v večji meri. Kljub temu niso zaživeli do te mere, kot se nam zdi, da bi morda lahko. Ostali so le prizori, ki so ostali nepovezani kot so nepovezane sanjske prigode.
Novost predstavljata dve plesalki, Jana Menger in Rosana Hribar, ki kljub dovršenemu gibu, naravni hudomušnosti in ljubkosti žal ostajata neizkoriščeni in neumeščeni. Simpatičen in zabaven plesni duet Hribarjeve in Lušteka izstopa in se zdi kot delček neke druge predstave ali nova sanjska prigoda.
K všečnosti predstave pripomore za Bogdanovskega že skoraj značilna lahkotnost in igrivost. Številni humoristični vložki pa so bili na trenutke vsiljeni v strukturo ali celo pričakovani.
Bogdanovskemu je z vsemi svojimi sodelavci vseeno uspel velik korak naprej. Ustvaril si je občinstvo. Glede na številčnost in navdušenje publike na sredini premieri, lahko celo trdim, da je razširil običajno razmeroma ozek krog gledalcev sodobnega plesa. Največ zaslug lahko pripišemo ravno prej omenjeni lahkotnosti in trženju predstave. *
Svoje vznemirjenje ob plesnih prigodah lahko doživite tudi nocoj v Cankarjevem domu. Iz sanj pa se je že zbudila Tamara.
Komentarji
komentiraj >>