Četrtek, 18. 10. 2007
Iva Kosmos
Asociacije na pojav, ki ga imenujemo birokracija, so po večini: okenca, obrazci, nerazumljivi izrazi, frustracija. V drami Hothouse, ki trenutno igra v National Theatre, so stvari točno takšne in še hujše. Najbolj znani angleški dramatik, Harold Pinter, je ustvaril svet, kjer birokracija kot pošast odtujenosti in instrumentalnosti preveva medčloveške odnose in se posebej izraža na govoru kot temeljnem načinu komunikacije.
Namen Pinterjeve organizacije-birokracije ni izrecno določen. Namiguje na psihiatrično bolnišnico, vendar bolnikov, imenovanih izključno po številkah, nikoli ne vidimo. Izvemo pa, da je ravnatelj institucije ravnokar ukinil pogovore z bolniki. In tako je vodstvo ustanove dobilo več časa za tisto, kar najraje počne: blebeta.
Zdolgočaseni ravnatelj žvrgoli vzhičene monologe o človekoljubnem poslanstvu ustanove, njegovi nameščenci razpravljajo o pomembni razliki med domovi za okrevanje in tistimi za počitek; popularna tema pa je tudi vreme. Uglajeni govori potekajo v olikani angleščini, kjer se povsem preprosta izjava lahko prevede v večstavčno besedno klobaso, začinjeno z vrsto vljudnostnih fraz.
Medtem pa še mimogrede odkrijemo: skrivnostno smrt enega od bolnikov; ravnateljevo razmerje z bolníco in strašljive psihološke eksperimente. Očitno je, da obstaja med govorom Pinterjevih likov ter pojavnimi dogodki nasprotje – tolikšna razpoka, da bi vanjo lahko postavili manjšega slona.
Takšna situacija spominja na nam veliko bližje prizorišče romana »Ada« Moma Kaporja. Glavni lik v delu znanega srbskega avtorja ustvarja uradno glasilo socialistične birokratske organizacije z dolgimi članki o poslanstvu, ciljih in filozofiji institucije. Presenetljivo je, koliko je jezik časopisa tuj njegovemu soustvarjalcu. Kot da ne bi imel nobene zveze s svetom, v katerem nameščenci za delovnimi mizami opazujejo golobe, čistijo bučina semena in jim dol visi za skupni duh podjetja.
Pri Kaporju se posameznik že preko jezika intimno zave vdora birokratske tujosti in zato beži v zasebni svet na rečni otok – beograjsko Ado. V Hothousu pa je tujost že domača, saj je birokracija postala način življenja, medčloveški odnosi pa takšni kot poslovni – instrumentalni in brezosebni. To je spet opazno pri jeziku - ljudje govorijo in govoričijo, se pa ne pogovarjajo.
V določeni situaciji Pinter v »pogovor« vplete stavek »Sneg se je spremenil v plundro«, ki ga neprestano ponavlja eden izmed likov. S tem ko banalno poved, ki naj bi bila nesmiselna, izenači z ostalim govorom, ki pa naj bi bil smiseln, nam Pinter na pladnju servira oboje kot enako. Ves govor se predstavi kot banalen in brez pomena – le družbeno privzeto zatočišče, v katerem prikrijemo osebno praznino in nezavzetost do sočloveka.
Pa je res tako hudo? Konec koncev je Hothouse drama, ki je pisana leta 1958. Danes naj bi nam birokracija kazala veliko bolj človeški obraz. V reklamah in oglasnih prospektih različne organizacije oglašujejo svojo novo podobo - osebni odnos do strank, skrbi, razumevanje in fleksibilnost.
Zadnjič sem na enem izmed londonskih letališč slučajno dobila priliko preveriti postulate sodobnih organizacij. Uslužbenka na check-inu me je vprašala, ali moja ročna prtljaga sodi v predpisane mere. Na iskreno presenečenje sem ugotovila, da temu ni tako in takoj začela z opravičevanjem. Brezizrazna gospodična je v odgovor še enkrat mirno ponovila isto vprašanje. In še enkrat. Rahlo zmedena, saj sem kovček pomerjala pred njenimi očmi, sem ugotovila, da bo uslužbenka, kljub temu da je vsem jasno, da je odgovor ne, kot avtomat izpolnjevala uradna pravila. Ona bo vprašala, jaz pa moram odgovoriti, izključno z da ali ne. Ali se bo tega držala tudi tedaj, ko se bodo pravila povsem sprla z lastno razsojo in opažanjem? Ja, tudi tedaj. Na tretje vprašanje sem odgovorila »da«, ženska pa je obkrožila zahtevani kvadratek na obrazcu in me spustila naprej.
Na londonskem letališču je pinterjansko izkušnjo doživela Iva Kosmos.
Komentarji
komentiraj >>