Nedelja, 21. 10. 2007
goran
* Dobri dve leti sta minili, od kar so se nam (v svoji matični zasedbi) nazadnje oglasili norveški prvaki improvizirane godbe – Supersilent. V tem času je luč dneva ugledalo lepo število albumov, na katerih se v večji ali manjši vlogi pojavijo vsi štirje člani zasedbe. Trobentač Arve Henriksen je v začetku letošnjega leta objavil svoj novi solistični album, elektroničar Helge Sten je kot producent sodeloval na več albumih predvsem svojih norveških kolegov, klaviaturist Stale Storlokken je pod znamko Humcrush v lanskem letu izdal drugi album, bobnar Jarle Vespestad pa je objavil novo ploščo s Tord Gustavsen Triom. Vsi štirje so glasbeno dejavni praktično ves čas, pri tem pa je zanimivo, da se v svojih drugih projektih torej ukvarjajo s precej različnimi praksami. Prav ta pestrost izkušenj je tudi tisti element, ki glasbo Supersilent dela tako zelo samosvojo - in to kljub temu, da se znotraj zasedbe posameznik v celoti podreja kolektivu.
Danes, ob deseti obletnici delovanja, je njihova samosvojost še precej bolj očitna, kot je to veljalo v preteklosti, zato storimo najbolj prav, če njihov izraz pospravimo kar pod têrmin ‘improvizirana glasba’. Tudi tokrat namreč ostajajo zvesti svoji preizkušeni metodi, ko brez posvetovanja enostavno sedejo skupaj in v nekaj dneh oddelajo vrsto »sessionov«, iz katerih nato izluščijo tiste najbolj uspele poizkuse in jih brez dodatnih nasnemavanj objavijo v obliki albuma. Za »osmico« so iz petih ur posnetkov odbrali 68 minut glasbe, bojda pa je beseda nanesla tudi na to, da bi izdali dvojni ali pa celo trojni plošček. To seveda govori v prid temu, da so člani, od katerih tričetrtinski del skupaj gode že osemnajst let, svojo govorico povzdignili malodane na telepatsko raven. Eden drugega odlično razumejo, vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da je njihova glasba zato izgubila pri nepredvidljivosti. Ali pa (bog ne daj), da stagnira. Prav nasprotno. Tudi četverica pritrjuje, da so skozi leta pridobili na samozavesti in sproščenosti in odpira se jim vedno več novih idej.
Te zrelosti so se Supersilent zavedeli že na odličnem predzadnjem albumu, posnetku koncerta v živo, s katerim so v novo celoto povezali preteklo izraznost in nek nov občutek za kompozicijo, v kateri je zvok postal precej manj nasičen, kot je to veljalo v preteklosti. Pravijo, da jih ni več strah tišine, da so zvok očistili vsega balasta, denimo primer nepotrebnega hrupa, ter da so postali precej bolj osredotočeni, kar je odprlo vrata neki novi energiji. Ta v njihovo notranjo dinamiko vnaša še dodatno mero intenzivnosti, bolj razgiban pa je postal tudi repertoar. Na eni strani poslušamo umirjene ambientalne blodnje, na drugi postavljanje ekstatičnih navalov hrupa, vmes pa tisti običajni dualizem kompleksnosti in enostavnosti.
Pogojno lahko rečemo, da gredo Supersilent z »osmico« v korak s časom. Že v prvem kosu se namreč spustijo na področje ta čas zelo popularnih drone metal bendov. Sten po novem streže tudi težko kitarsko strunanje, za še več kompleksnosti v ritmičnih strukturah pa se Vespestadu tokrat pridruži tudi Henriksen, ki po novem ob trobenti in številnih vokalnih posredovanjih v svoj zvočni nabor dodaja tudi bobne. Svojo estetiko zvočno tako precej obtežijo, okrepitev ritmičnih elementov pa jih postavi na še bolj izrazit abstraktni teritorij, v katerem v prvi plan stopi njihov občutek za obvladovanje prostora. Postavljanje struktur, predvsem skozi Vespestadovo neobičajno ritmiko, postane malodane matematično natančno in prav tu se bržkone skriva zadrega marsikaterega poslušalca, ki išče napotke za tolmačenje njihove specifične govorice. A le-ti ne obstajajo. Supersilent svoje glasbe namreč ne intelektualizirajo. Bodisi jo začutiš ali pač ne. Postane pa precej bolj razumljiva, če poslušalec odmisli konvencionalne glasbene vzorce, odpre ušesa in se prepusti toku četverice, ki vedno znova redefinira meje zvočne izraznosti.
Henriksen, Sten, Storlokken in Vespestad ostajajo tudi po šestih, oziroma pogojno osmih albumih prvo ime priznanega založnika Rune Grammofon. To pa seveda govori samo zase, saj so pri slednjem v svoji desetletni zgodovini na glasbeno prizorišče izstrelili številna zanimiva imena v polju avantgardnih glasbenih praks. Bržkone ima pri renomeju formacije Supersilent pomembno vlogo elementaren, z različnimi ideologijami neobremenjen pristop k ustvarjanju, ki v njihovem izrazu odpira srčiko zvočne umetnosti, s katero se približajo predvsem raziskovanja željnim ušesom.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>