Žolta kronika ugotavlja, da kandidat za predsednika države Lojze Peterle v Ljubljani bojuje težko teritorialno bitko z županom. Želi si pridobiti glasove urbanega prebivalstva, zato njegove vsiljive in neokusne bljak-PR strategije pronicajo v vse pore našega življenja. Peterle v soboto dopoldne igra šah na ljubljanski tržnici, obišče elektronsko profiliran sejem vinilnih plošč, kjer se znebi neverjetne izjave, ko mu le uspe prepoznati enega od izvajalcev: »Njihovo pesem znam zaigrati na orglice.« Ne uide mu vsiljevanje tudi na neodvisne festivale. Kot gost se je ponudil na 13. mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk. Njegovo delovanje je vedno bolj podobno programsko neizbrušenemu radiu, kjer je za vsakogar nekaj in za nikogar nič – torej uravnoteženo.
Ker Žolta kronika skrbi, da so njene poslušalke in poslušalci obveščeni na nivoju, in se ob tem glasno smejijo, kar je moto letošnjega festivala Mesto žensk, povzemamo in razširjamo uvodni nagovor kuratoric Kukovec in Kobolt. »Predsednik ene od zveznih držav ZDA je bodybuilder, našo državno vodi guru, premier je obramboslovec, župan pa pravi, da ni politik.« Kljub zadnji opredelitvi se g. Zoki zelo rad pojavlja v javnosti, kjer nikakor ne pozabi nastopati, rad klepeta z meščani in meščankam pošilja prijetne nasmehe. V petek popoldne, ko je bila Žolta kronika na terenu v ljubljanski jet-set gostilni, je med gosti zaznala manjši nemir in šušljanje. Na kosilu smo evidentirali g. Zokita in kabinetno osebje, ne bomo pa se posebej spotaknili ob pretirano uslužno obnašanje lokalnega personala. G. Zoki je navdušil. Vsakogar, ki ga je poznal, je ogovoril, se z njim rokoval, spregovoril nekaj besed in kot kak cigan z violino skakal od mize do mize. Ni čudno, da g. Zoki ohranja kondicijo in fit izgled, saj pred kosilom očitno vedno naredi svoj trim krog med mizami.
Žolti kroniki je do želodca seglo napihovanje zelenega predvolilnega balona s portretom enega od predsedniških kandidatov. Na srečo mladega para je na ljubljanskih ulicah stojnica s predvolilnim materialom, med drugimi so tam tudi baloni in fant se lahko izkaže pred dekletom. Pri napihovanju se je pred dekletom šopiril skoraj toliko kot kandidat na balonu. Dekle je bilo nanj vidno ponosno in se topilo samo v njen namenjeni pozornosti. Bo ponudba predsedniškega kandidata po zvišanju rodnosti osrečila tudi njiju?
Na jesenskem sprehodu po Ljubljani se je Žolta kronika spotikala ne samo v romantično barvito jesensko listje, ampak v kupe t. i. brezplačnikov, ki jih srečaš v priročnih zabojnikih (ki so okorni in kovinski, podobnim tistim ob cestah, kjer lahko pozimi vozniki najdejo sol za prevozno cestišče) ali ti jih zelo vsiljivo v roke potiskajo za vsakim voglom še kar postavni mladci, ki jih zaradi flurescentnih brezrokavnikov najprej zamenjaš za ljubljansko komunalno službo. Žolta kronika se boji njihove črno-bele reklamarske barve, ki na intelektualnem tržišču ne obeta nič kaj perspektivnega. Gre za brezplačno barvanje možganov. Verjetno se bo med Slovenci željnimi brezplačnih uslug in dobrin dobro prijel in oplemenitil oglaševalce. Informativnost pa je, kot ugotavlja Žolta kronika, odpihnil jesenski veter.
Rafali na novo ministrico za znanost Kucler Dolinarjevo, sicer verno in marljivo faranko iz Horjula, ki je diplomirala iz Individualnih delovnih sporov glede pravice do plačanega letnega dopusta, se slišijo iz leve in desne. Dnevnik komentira: NSi žrtvuje kraljico, ki ima politični dosje tanjši kot pomladni led. Delo zapiše: zelo je spretna v odgovorih, ki pa v ušesih Žolte kronike zvenijo kot same naučene fraze iz priročnika Kako uspešno voditi podjetje in se ne zameriti. Bo ministrici uspelo s ščitom iz besede dialog, ki ga prav stereotipno izpostavlja ob resnosti in odgovornosti kot najpomembnejši za njeno delo? Ali morda s pravljicami kot socialnopedagoškimi intervencijami, torej strategijo, ki jo je že leta 2002 dobro naštudirala? Kje so podkovanost, strokovnost in poznavanje terena? Morda bi ministrico Žolta kronika povabila v tečaj kako se raziskuje teren ali ji morda naročila kak strokovni članek, da njen uborni izpis bibliografije v COBBIS-u ne bo pretežno sestavljen iz reportaž klerikalnega udejstvovanja lokalne skupnosti. Za ministrovanje je danes očitno najbolje, da si nenadkriljiv poznavalec javne uprave – torej birokrat, ki z dialogom ter resno in odgovorno dobro sfuraš že začrtane strategije farškega predhodnika, to je regionalizacijo in privatizacijo visokega šolstva.
Žoltava minuta ne more mimo Filmskega sklada RS, ki koplje jamo slovenskemu filmu in njegovim ustvarjalcem. Te dni slovenski film praznuje v Portorožu na 10. Festivalu slovenskega filma. Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in gospodarsko interesno združenje sta v izjavi za javnost prek medijev sporočila Igorju Prodniku in Stanetu Malčiču – rabljema slovenskega filma, da nista zaželena na 10. FSF-ju, kjer so jima na ponedeljkovi otvoritvi pred vhodom v veliko salo pripravili simbolni pogrebni aranžma: malo belo krsto s svečo in belo vrtnico s filmsko klapo Pokop slovenskega filma. Festivalu sta se rablja v velikem loku izognila, otvoril pa ga je njun delodajalec in zagovornik dr. Vasko Simoniti v mega spravnem tonu. Žoltavost dejavnosti eksekutorjev pa se je še toliko bolj pokazala ob nagovoru režiserja Marka Naberšnika po projekciji filma Petelinji zajtrk, ki ga je naslovil direktno iz odra v častno prvo vrsto na Ministra, da naj ta vendarle izbere kompetente sodelavce in omogoči, da se bo na Slovenskem pa ja le še posnel kak domači film. Žolta kronika mu čestita ob bistroumnem poduku Ministra!
Za vas sta z nonstop 24-urnikom politično agitirali in filmali Joli in Klavdi za Žolto kroniko.
Komentarji
komentiraj >>