Čuangtse pripoveduje zgodbo o kmetu, ki se je ubadal z zalivanjem zelenjavnega vrta. Vedro je spuščal v vodnjak, polno posodo vlačil ven, vodo raznašal po vrtu in zalival rastline. Vse to ga je stalo veliko truda, učinek pa je bil bolj pičel.

Popotnik, ki ga zanese mimo, pove kmetu, da pozna stroj, s katerim lahko brez posebnega truda namočiš tudi po sto njiv na dan.

Kmet se nasmeje in pravi, da tisti, ki uporablja pretkano sestavljene priprave, postane sam pretkan, v njegovem srcu se naseli nemir in človek izgubi bistven del samega sebe. Pa še primakne, da napravo za namakanje pozna, vendar da bi ga bilo sram, če bi jo uporabljal.

To priliko o škodljivosti strojev je Čuangtse napisal okrog tristo let pred našim štetjem in se nam danes zdi že kar smešno naivna, prav klasičen primer starokopitne in neznanstvene miselnosti.

Če poskusimo smisel Čuangtsejeve prilike povedati s sodobnim izrazoslovjem, bi rekli nekako takole: tehnološka civilizacija postavlja kot najvišjo vrednoto materialni uspeh in tako spreminja človeka v malikovalca Napredka-za-vsako-ceno, tudi za ceno duševne uravnovešenosti: človek se odtuji sebi in svetu.

Tako se nam Čuangtse iz naivnega starokopitneža prelevi v daljnovidnega futurologa.

Lahko bi oporekali, češ da je Čuangtsejevo gledanje vendarle nazadnjaško, saj pomeni zaviranje napredka; mar ni hotenje po napredku vgrajeno že v dedne temelje človeka, mer ni ravno to stremljenje ena od ločnic med živaljo in človekom?

Taki ugovori razkrivajo, kako globoko je v občanu Tehnopolisa zasidrano prepričanje, da je napredek že sam po sebi vrednota.

Vendar ideja o napredku lahko vznikne šele potem, ko se razvije zamisel o premočrtnem potekanju časa, zamisel, ki je le počasi izpodrivala pojmovanje o krožnem potekanju časa, ga izpodrivala vzporedno z rastjo znanosti in končno prodrla v zavest tehnološke družbe šele v 19. stoletju. Hotenje po napredku torej nikakor ni vgrajeno že v bistvo človeka in sodobni občutek, da je napredek že sam na sebi vrednota, je odmev na hitro industrializacijo v preteklem stoletju. Pospešek v rasti znanosti in tehnologije, ki smo mu priča, navdaja človeka s čedalje bolj optimistično vero v neomejeno moč razuma, vero, ki se pojavlja npr. tudi kot zanos ob »zavzemanju vesolja«.

Sociologija pa nabira čedalje več znamenj za to, da nam je razvoj že zdavnaj ušel iz rok in da tudi ni veliko možnosti, da bi ga obvladali: tehnološka družba je v položaju Goethejevega črnošolca, vendar s to razliko, da ne samo da mojstra od nikoder ni, ampak ga sploh nikoli ni bilo. Razumljivo je, da ne moremo vsi širiti gospodarske moči, ne da bi trčili drug ob drugega. Kljub temu je gospodarska ekspanzija ideal in idol, v imenu katerega gazimo vse, kar nam pride na pot: cela ljudstva, naravo ali pa strukturo človekove duševnosti.

Pojavljajo se sicer ekonomisti, ki rešitev svetovnega položaja vidijo v ustavitvi gospodarske rasti, vendar nihče ne ve, kako naj bi tak predlog zares izpeljali. Saj niti prehajanja znanosti v tehnologijo še ne razumemo dovolj, da bi ga zavestno kaj prida usmerjali. Vsekakor je obširno izpričano, da zametki idej niti pri znanstvenih konceptih ne prenesejo jarke luči zavesti, temveč šele po dolgi nosečnosti v globljih plasteh človeškega duha preniknejo v zavest; vendar brez zadnje, zavestne stopnje ni ne znanosti ne tehnologije.

Tehnološka civilizacija je gigantska talilnica, v kateri vse druge civilizacije izgubljajo svoje fiziognomije in se stapljajo v čedalje bolj homogeno gmoto; v tem loncu pretapljamo naravo v »udobno« urbano okolje sodobnih velemest, ki postaja na vseh kontinentih enako. Vse to pomeni, da si tudi psihološko postajamo vsak dan bolj podobni. Lahko bi rekli, da entropija narašča tudi v subjektivnem svetu, da tudi zavesti grozi »toplotna smrt«.

Kaže torej, da visoko razvita zavest vodi k ugašanju zavesti, se pravi, model bitja z izostreno zavestjo je po vsej verjetnosti že v načelu zgrešen, ker po velikanski povratni zvezi prek znanosti in tehnologije pelje k samouničenju. To ne bi bilo kaj izjemnega, saj je doslej večina živalskih vrst na Zemlji izumrla.

Red trobčarjev je npr. štel 352 vrst, od katerih živita danes le še dve: afriški in indijski slon. Ponavadi izumre vrsta, pri kateri so se razvili preveč specializirani organi za življenje v določenem okolju; kakor hitro se to spremeni, se specializacija sprevrže iz prednosti v pogubo.

No, pri človeku so se preveč razvili možgani in z njimi zavestni pojavi.

To je res edinstvena specializacija: človek je prvo bitje na Zemlji, ki se mu praktično ni treba več biološko prilagajati na okolje, temveč si okolje kroji po svojem zavestnem hotenju. Vendar pa bogastvo subjektivnega doživljanja vključuje tudi trpljenje in možnost, da trpljenje načrtno prizadevamo drugim: ubijalec postane morilec. To možnost je najspretneje izkoristil človečnjak, ki se je med mnogimi edini obdržal do danes in se razširil po vsej Zemlji: Homo sapiens.

Visoko razvita zavest je omejena v tem, da ne more obravnavati veliko snovi hkrati; zavedamo se le vzorca, na katerega je trenutno uperjena naša pozornost. Čuti, ki nas napajajo s podatki, so hkrati tudi filtri, ki prepuščajo v zavest le neznaten drobec sprejetih informacij. Cenzura podzavesti spet z druge strani rešeta in skopo odmerja gradivo, ki sme v zavest. Tako se nam subjektivno doživljanje stanjša na mavrično pa krhko opno milnega mehurčka.

Marsikatere korenine samozavesti segajo pri povprečnem človeku tehnološke družbe stoletja nazaj; njegovih nazorov še danes ne oblikujeta toliko Einstein in Heisenberg kot Newton in Descartes. Kartezijanska dihotomija se je za znanost izkazala kot izredno udobna in tako uspešna, da smo začeli vanjo verjeti. Objektivno gledanje na svet obravnava vse pojave, ki so za znanstveno metodo dostopni, kot stroje. Brez tega nazora si današnjega naravoslovja ne moremo zamisliti. V naši civilizaciji enačimo, ne da bi se tega prav zavedali, objektivno z realnim.

Vojne so zdaleč najuspešnejši katalizator pri razvoju znanosti in tehnologije. Pri razvijanju bolj lepljivega napalma npr. so uporabili tudi Einsteinova spoznanja o viskoznosti. Tak napalm res še bolj zanesljivo zažge človeka; zato generali pravijo, da je »boljši«.

Andrej Zupančič, iz "Zapiska o človeku, znanosti, naravi"