Torek, 6. 11. 2007
tadej
* Glasba kot umetnostna zvrst ima tako kot vse stvari, določene omejitve, mimo katerih ne moremo. In ena najbolj osnovnih omejitev, ki določa glasbo v samem jedru, je njena omejena zmožnost manipuliranja s časom – glasba ga namreč ne more ustaviti, saj takrat nastopi tišina. Zato so vsi zvoki vezani na določene cikle, prav tako pa tudi tišina, če hočemo, da jo pojmujemo kot del glasbe. In predvidevam, da je v tem vzrok, da je ritem kralj celotne glasbe, da je ritem osnova morfajočih dronov in konec koncev tudi statičnih piskov, ki so pravzaprav le konstantni ritmi z ogromno hitrostjo. Tega so se zavedali že staroselci v Afriki, ki so svojo glasbo gradili okoli beata in s tem začeli evolucijo ritma, ki je seveda okužila tudi moderni svet in tu dosegla svoj vrhunec. Tekom tega razvoja pa se je pojavil tudi neki obsedeni mislec, ki je sanjal o "nadbeatu", a se mu je žal skisalo in je umrl preden je dočakal svojo veličastno vizijo. A nekateri imamo to srečo, da smo lahko priča temu veličastnemu dogodku, saj je ruski elektronski eksperimentator Ivan Pavlov alias CoH "nadmudril" beat in ustvaril "nadbeat".
Ivan Pavlov je študiral matematiko in fiziko, po šolanju pa se je vrgel v študij akustike podmornic, ki je potekal na univerzi v središču sovjetskega vojaško industrijskega kompleksa. Pavlov je bil tako na raziskovalnem inštitutu založen z obilico vrhunske opreme in kmalu je s pomočjo programerskega znanja pristopil k proizvajanju lastne glasbe. Znanje iz področja računalništva ga je leta '95 pripeljalo v Stockholm, kjer je dobil službo, trenutno pa dela na štokholmski univerzi, še vedno v polju akustičnih raziskav, in sicer se ukvarja z zmanjševanjem hrupa v prometu. V letu '97 pa je za ožji krog znancev, ki so hkrati tudi njemu ljubi glasbeni izvajalci, posnel svoj promo material. Mika Vainio iz dueta Pan Sonic je plošček predvajal Carstenu Nicolaiu, bolj znanemu kot Alva Noto, in ta je Ivana Pavlova povabil, da posname ploščo za njegovo eminentno založbo Raster Noton. Sledila so sodelovanja z različnimi glasbeniki, kot so Coil, Cylobe, Annie Anxiety ali Richard Chartier, sledila pa so tudi gostovanja na raznih profiliranih festivalih. Omeniti pa velja tudi to, da Pavlov za naslednje leto pripravlja ploščo CoH Plays Cosey, gre za Cosey Fanni Tutti iz zasedbe Throbbing Gristle, komad Near You pa že lahko slišite na njegovi Myspace strani.
Če se vrnemo k "nadbeatu", lahko rečemo, vsaj tako je slišati, da gre za nek točkovni zvok, ki je hkrati tišina oziroma neka izredno hitra premena med obema elementona. Tukaj ne gre za poceni trik z LFO modulacijo glasnosti, čeprav je mogoče to sestavni del celote, saj je samo obnašanje zvoka precej bolj delikatno. Samo dogajanje v točkovnemu zvoku je tako hitro, da se izmika poslušalčevim analitičnim pipalkam, prav tako pa tudi vsakršni slišani logiki obnašanja zvoka. V ozadju se sicer verjetno skriva kakšen sila preprost trik, vendar pa je ravno to poanta eksperimentalne elektronske glasbe – odkrivanje novih poti, novih funkcionalnih trikov, ki so seveda lahko tudi kompleksni, le da trgajo sluhovode in da puščajo preteklost za seboj. In na novi plošči z naslovom Strings Ivan Pavlov dopolnjuje omenjeno prakso in raziskuje različne zvočne kombinacije, predvsem pa kombinira akustične zvoke z elektronskimi in izpostavlja njihove določene lastnosti.
Če CoH-ovo delo razdelimo na tri dele, potem imamo opravka s prej omenjenim ritmičnim vnebovzetjem, jesensko obarvano elektroakustiko ter bolj akademsko elektroniko iz zgodnejšega obdobja. Uporaba akustičnih inštrumentov v Ivanovi glasbi je, če izvzamemo ploščo Sesons, prava redkost, čeprav bi iz glave rekel, da je Seasons celo edini Pavlov elektroakustični izdelek. Ostala dva sloga pa se tekom njegovega obdobja neprestano menjata. Vse tri omenjene izrazne estetike pa konvergirajo v novi plošči Strings, ki je hkrati eno izmed najbolj dovršenih del Ivana Pavlova, vsebuje pa tudi do sedaj največ prostora, namenjenaga akustičnim zvokom.
Album Strings je izšel na dveh CD-jih, pri čemer je drugi CD posnetek kvadrofoničnega zvočnega dogodka iz lanskega festivala Sonar (oziroma je bil takrat prvič posnet?). To je verjetno morala biti zelo nora izkušnja, saj je CoH eden redkih, ki znajo izkoriščati kvadrofonijo, kar si upam trditi na podlagi res dobro izkoriščene stereo tehnike. Pa ne da bi bila to kakšna umetnost, ampak je le žalostno in čudno dejstvo, da je še vedno velika večina produkcije podvržena stereo omejitvam in da bo moralo preteči še veliko časa, preden bodo večkanalni sistemi postali vsakdanja praksa, ali pa vsaj standard koncertnih dvoran, in hkrati tudi vodilo pri produciranju glasbe. In če si na primer Thilges, kot značilni kvadrofoniki, podajajo zvoke med zvočniki kot bi štirje ljudje lahkotno igrali odbojko (v mislih imam igralce z več kot dvema rokama in tudi žoga ni le ena v zraku), potem je Coh vihar, ki urejeno, a neusmiljeno in z veliko hitrostjo premetava zvočne molekule po prostoru. Omenjeni komad, edini posnetek na drugem CD-ju, je lep primer tega, v njem pa se srečata improvizirana igra arabske lutnje in njena elektronska zibelka, seveda z neustavljivo močjo zibanja!
Prvi CD plošče Strings se začne s klavirjem, ki je bil prirejen posebno za Ivanov nastop v okviru plošče Seasons, ki je mimogrede izšla le na audiofilski 180-gramski gramofonski plošči. Gre za minimalistični klavir, pri čemer se v tišino na različne načine zažirajo različni spektri klavirskega zvoka. Tu elektronika deluje le v ozadju, ima vlogo nenaravnega ohranjevalca zvoka, in se z izjemo nekaj drobcev ne kaže v prepoznavni luči. Z drugim komadom klavir preide v bolj "za-loop-ane" sfere in se spogleduje z nekaterimi deli Steva Raicha ali Terrya Relya. V ospredje stopi tudi elektronika, čeznjo pa plava še neka bolj čutna minimalistična melodija na klavirju, ki je res mojstrsko odigrana. Gre za način igranja, ki ga na primer zasledimo pri Pascal Rogé-jevi interpretaciji Erika Satie-a, kjer vsi toni rahlo zamujajo, v tem kratkem časovnem obdobju pa govori neskončno zgovorna tišina. In tako skozi celotni plošček elegantno prehajajo različne teme, ki jih lahko razdelimo na klavirsko, kitarsko in arabsko orientirano. Ko nastopi čas kitare, in to je metalska flying V đitra iz leta 88, se spomnimo na eksperimente Justina Broadricka in ploščo Skinner's Black Laboratories, če seveda odmislimo delikatno elektrofonsko kirurgijo Ivana Pavlova. V zadnjem delu, ko zadeva počasi preide v arabsko navdahnjeno elektroakustiko, pa glasba dobi še značilni CoH-ovski trensy/EBM "nadbeat" drajv, ki služi kot bojno polje za spopad med lovcem F-16 in arabsko lutnjo, ki se konča v hrupnem vrhuncu, kot se spodobi za velike bitke.
Kompozicija na novi plošči je zelo napredovala, saj se nam Ivan Pavlov ponavadi kaže kot relativno slab skladatelj. Pravzaprav se pri sekvenciranju konča njegov eksperiment in se sprevrže v pop oziroma post pop, kot je sam poimenoval eno njegovih najbolj predstavnih plat. Njegova struktura komadov od daleč namreč izgleda zelo osnovno, saj se zgleduje predvsem po plesni glasbi (CoH je pravzaprav latentni trensar). Pri nekaterih komadih dobi človek celo občutek, da gre tekom pesmi le za obdelovanje enega samega "patcha". Na albumu Strings pa ima nekaj komadov res lep razvoj, čemur ponavadi zvočni fetišisti le ne pripisujejo prevelikega pomena. In tudi večina CoH-ove glasbe je take, da se osredotoča na formo, vsebino pa pušča ob strani. CoH je pač kot sanjska blondinka, ki navkljub svoji notrajni praznini fascinira s svojo zunanjostjo. To je glasba oziroma zvok, ki butne tako močno, da človek nima ne časa in ne volje spraševati se o konceptih, sporočilih ali simbolih, ki v tovrstnem kontekstu postanejo le umetniški nesmisli in zablode. Strings je tako plošča, ki ostaja pravi šus v žilo, hkrati pa vseeno ponuja še nekaj zgodbe. Je kot sanjska blondinka, ki je postala črnolasa – in le kdo bi si upal želeti še kaj boljšega?
Treba pa je opozoriti še na eno stvar, in ta je, da se v primeru Ivana Pavlova zvočna sinteza in kompozicija zelo prepletata oziroma se včasih tako zapleteta, da se meja enostavno zabriše. V tem pogledu pa bi lahko Pavlova označili za genijalnega kompozitorja, saj verjetno tudi na nivoju skladanja združuje različne družine zvokov in jih tam mojstrsko spaja, kar rezultira v frekvenčno izredno bogat zvok, ki je povrh vsega še gnetljiv, in to ravno toliko, da ga v obliki kepe lepo fašemo v glavo. In teh izvirnih zvočnih kep, ki so predvsem kombinacije novih in starih zvokov, je na novi plošči precej. In ker bi se bilo škoda truditi z opisovanjem, raje kar prisluhnimo plošči.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>