Torek, 13. 11. 2007
MarioB
* Mariborski Izzven je siceršnje tridnevno dogajanje letos skrčil le na parno število, a je bil zato – tako kar se tiče kakovosti zasedb, kot tudi njihove sorodnosti – festival zato bolj zgoščen in stilno precej bolj osredotočen kot prejšnja leta. V letošnji program tokrat niso uvrstili nobenega domačega imena, a je to, glede na slišano, čisto prav, saj bi le stežka našli domače ime, ki bi lahko – predvsem merim na slog, ki se je bolj nagibal k postjazzu in postrocku ter številnim hibridom – pariralo letošnjim nastopajočim.
Naj se takoj na začetku podpisani izpovem, da bi se le stežka odločil za najboljši špil festivala; ne le zato, ker je bilo odličnih koncertov kar nekaj, ampak še bolj zato, ker so tudi nekateri slabši nastopi vsebovali zares presunljive trenutke. No, morda bi bilo bolje, če bi namesto besede »slabši nastopi« uporabil izraz »razvlečeni«, saj smo imeli tak vtis pri sprva navdušujočih nastopih kar dveh zasedb. Dobro je bilo seveda to, da sta se oba nastopa zvrstila v različnih dnevih, tako da smo tudi okus po rahlem razočaranju razporedili enakomerno. Za petkovo tovrstno razočaranje je poskrbel Charlie Hunter Trio, katerega vodja je sicer sprva razvijal učinkovite kitarske kolaže folka, jazza, rocka in bluesa s podporo močnega groova dveh spremljevalcev na klaviaturah in bobnih. A je po kaki uri zagnanega, četudi mestoma slabo ozvočenega nastopa, vse začelo spominjati na neobvezni klubski session, v katerem so bolj uživali glasbeniki kot tisti pred odrom.
V podobne štrene ponavljanja se je v soboto ujel projekt še enega kitarista, v Švici živečega irskega strunarja Christyja Dorana. S svojim bendom Christy Doran's New Bag nas je sprva navdušil, saj je bend izvajal samosvojo in neopredeljivo zvočno zmes, v kateri so se zrcalili vplivi alter-rocka, improvizacije in jazza. Prepoznavnost je bendu zagotovilo nenavadno vokaliziranje Bruna Amstada, ki je v mikrofon momljal, vzdihoval, vriskal in kričal. Godba, ki ga je spremljala, je bila polna zasukov, nenadnih ritmičnih sprememb in pulziranja, a je, podobno kot pri Hunterju, po dobri uri navdušenje zamenjal občutek dolgovezenja in že slišanega, ki se je, podobno kot pri Hunterju, raztegnilo še kake pol ure, potem ko smo naše ljube uhlje odpeljali ven iz dvorane, na pivo in čik.
Hunterjev slab vtis nas k sreči, v petkovem programu ni preveč zasledoval, saj smo mi bolj zapomnili zelo dober nastop razširjene zasedbe Larryja Ochsa, ki je k svojemu tolkalskemu triu Sax & Drumming Core povabil naša stara znanca z Japonske, pianistko Satoko Fudži in trobentača Nacukija Tamuro. Slišali smo pretanjeno in mestoma silovito improvizacijo, ki zalezuje zvenske odtenke treh solističnih zvočil – saksofona, klavirja in trobente – komaj slišne, pa brbotajoče in razpenjajoče se, spremljano z enkrat šepetajočima, drugič pa butajočima bobnarjema. V ospredju sta bila japonska glasbenika. Pianistka, ki je občasno posegla tudi za sintetizatorjem, klavir pa je dodobra preparirala in prezračila njegovo krhko notranjost. Ter trobentar, ki je zamolkle odtenke pošiljal tja v dvoranske štukature, kjer so se še dolgo nihali in odmevali.
Petkov zaključek v Kibli je obetal odbito mešanico drum & bassa in jazza izpod prstov nizozemskih Electric Barbarian, pri katerih je ritem in zvočne smernice narekoval DJ Grazzhoppa. Obilo scratchanja, posrečenega miksanja zvokov s plat in prekucevanja je nadgrajeval frenetičen in svobodnjaško razpoložen trobentač (ki je tudi skrbel za dodatne elektronske učinke), žal pa je vtis uglašenega benda precej skazil basist, ki ni imel ne za tako muziko primernega zvoka, še manj pa veščine, da – še zlasti tam, ko bi moral podlagati dubovske linije – skupaj z razigranim bobnarjem ustvari mogočen groove.
Če se je prvi dan sklenil v Kibli z napol zadovoljivim nastopom, je zato sobotni začetek v taistem klubu do konca navdušil! Norveški trojček Huntsville so sicer napovedovali kot združitev countryja in indijskih rag, a je bilo v zgoščeni in razslojeni glasbi bilo slišati še marsikaj drugega, morda še najmanj dveh omenjenih idiomov. A nič zato, saj je godba Huntsville čez- in med žanrska. V eno samo monumentalno skladbo, ki so jo odigrali, so stlačili tako prvine postrocka kot avantgardne muzike in jazzovskih iskanj. Godba se je valila počasi, se večkrat približevala tišini, da bi že v naslednjem trenutku bušnila z vso udarnostjo kakih psihedeličnih freakov.
Po preselitvi v zgornje nadstropje nas je čakalo že opisano snidenje z zasedbo Christyja Dorana ter fantastičen zaključek z makedonsko zasedbo »King« Naat Veliov & The Original Kočani Orkestar. Razgreti muzikantje so začeli s skladbo iz filma Otpisani, ki je v njihovi različici zazvenela kot kakšen etiopski groove komad. Nasploh pa so se njihove izvedbe posluževale raznovrstnih ritmov od makedonskih prek turških in srbskih. Vse je krasila imenitna uglašenost ter parajoče, nabrite solaže vseh solistov, še najbolj pa kajpak nekronanega kralja bande Naata Veliova. Da dobro razumejo, kako se stvari streže, so dokazali z dodatnima nastopoma. Prvi se je odvil kar v dvorani po zaključku uradnega dela koncerta, ko je bend sestopil v parter, med folk, in še kakšno uro navduševal v akustičnem, a še kako razbeljenem špilu. Šele drug dan pa smo zvedeli, da se je zgodil tudi nenapovedan jam session v Kibli, kjer se je vodji zasedbe Veliovu pridružil DJ Grazzhoppa in še nekateri drugi glasbeniki. Ne vemo točno, kdaj so začeli, a bojda so igrali do sedmih zjutraj! Z okusom, da pač vsega ne moreš videti, smo se poslovili od Maribora, slišane bende bolj ali manj priporočamo v preverbo, še zlasti pa zagrete Makedonce, ki so bolj zajazzirali kot marsikateri izpričani jazzer!
V Mariboru se je ob vročih in zadetih godbah grel Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>