Četrtek, 29. 11. 2007
BIGor
* V današnji Tolpi bumov predstavljamo in ocenjujemo drugi album super-skupine, ki ne bo privlekla pozornosti le s strani ljubiteljev avantgardnega in free jazza, ampak predvsem s strani tistih, ki so skozi osemdeseta leta kalili svoj glasbeni okus ob zvokih skupin z založbe SST, oziroma ki še danes cenijo glasbeno družino omenjene kalifornijske znamke, ustanovljene z Gregom Ginnom, kitaristom hard core veljakov Black Flag. Prav njeni kalifornijski soborci sestavljajo super-zasedbo Unknown Instructors.
Na eni strani je kitarist Joe Baiza. S svojo frenetično kitaro z roba, kjer se viharno stikata rock in avantgardni jazz, je nase opozoril že z zasedbo Saccharine Trust, nato pa jo je v skupini Universal Congress Of sprevrgel v jazz-funkovski milje. Na drugi strani je ritem sekcija tria Minutemen, ki je s filozofijo "jamming econo", se pravi, s poudarkom na živih koncertih, pristnih stikih z občinstvom in redno objavo svojih plošč pomembno prispeval k do-it-yourself kartelu. Bobnar George Hurley in basist Mike Watt sta po nesrečni smrti kitarista D. Boona zavračala idejo o nadaljnjem igranju, nista pa mogla zavrniti fanatično trmoglavega kitarista Eda Crawforda in sta z njim ustanovila skupino fIREHOSE. Konec osemdesetih let se nam je prikupila ne le kot prožna nadaljevalka kultnih Minutemen, ampak tudi kot živa, koncertna skupina v Goriških brdih in Ljubljani. Po njenem razpadu sredi devetdesetih se je Hurley posvetil svojemu gradbenemu podjetju in vrgel bobnarske palčke v kot. Mike Watt pa je ostal zvest glasbenemu blaznenju, ki ga je leta 2000 skoraj pokopalo. Srečen konec hospitalizacije ga je vrnil na koncertne odre in danes med drugim predstavlja tudi instrumentalni steber ter motor ponovno sestavljenih Stooges, kjer več kot uspešno nadomešča pokojnega Dava Alexandra.
Povod za super-skupino Unknown Instructors je dal pesnik, učitelj in saksofonist Dan McGuire, ki se je na naštete tri glasbenike obrnil z idejo po skupnem muziciranju. Primer nevarno smrdi na ustanovitev fIREHOSE. Če pa k temu dodamo še ves svoboden duh, ustvarjalni naboj in predvsem željo po izlivanju kreativnega napoja, se vsa zgodba in godba Unknown Instructors sprevrže v napeto nadaljevanje hardkorovske filozofije - naredi sam, ustanovi lastno skupino, deluj in ustvarjaj!
Pri prvem albumu The Way Things Work izpred dveh let, ki je bil posnet v enem samem dnevu, se je super-skupini Unknown Instructors pridružil z vokalom še Jack Brewer iz omenjenih Saccharine Trust. S to ploščo je na plano priplavala jazzovsko začinjena godba. Polna rockovskega naboja je zbližala star magnetizem Suna Raja in MC5. Z beatniško zabeljeno poezijo pa se ni izognila spoken wordu, s katerim je Captain Beefheart skupaj zlil jazz in rock. Unknown Instructors so povzročili hude negodovanje med tistimi, ki so pričakovali, da bodo obračali staro slamo. Je že res, da imamo opravka z veterani, vendar pa je njihov glasbeni elan daleč od reproduciranja, ponavljanja, podoživljanja in obnavljanja stare slave. Ustvarjalni opus vseh vpletenih je bil vedno znova nov korak in pogostokrat tudi nov presežek. S slednjim imamo opravka tudi na drugem albumu The Master's Voice.
Nova plošča Unknown Instructors je daleč od prevladujoče logike ponovnih shodov in rekrutiranj. Ponuja nam še bolj delikatno izpiljeno sporočilo tega super-komba, v katerem vsakdo igra vrhunsko vlogo. Glasbena govorica je še bolj zlita z beatom govorjene besede Dana McGuira, ki ga v določenih točkah zamenjata posebna gosta. V treh točkah - This Black Hat Is Rage, End Of The World in Tar Baby Sees The Rising Sun - ne preslišimo konfigurativnega zvijanja Davida Thomasa iz Pere Ubu, medtem ko se v Twing-Twang oglasi stari soborec iz založbe SST, Raymond Pettibon. Danes priznan umetnik je obenem v starem dobrem slogu prispeval risbo našpičenega dobermana za naslovnico. V to poslušno žival se zelo hitro spremenimo ob poslušanju same plošče. Za napetost pripovedi skrbi kitara Joa Biaze, ki ustvarja vzneseno atmosfero. Podmazana je z neuničljivo ritem-sekcijo basista Mika Watta in bobnarja Georga Hurleya, ki drži celotno ploščo pokonci in ji ne dopusti, da se sesuje na prafaktorje. Prav to pa bi se z lahkoto zgodilo ob izrazito svobodni formi skladanja in igranja, ki smo mu priča na The Master's Voice.
Unknown Instructors ostajajo zvesti punkovski etiki in estetiki. Z lahkoto se dotikajo free-jazzovskega miljeja in v v bokal zlivajo čaroben napitek, ki vas bo prav lahko nagnal k lastnemu ustvarjanju. Razlog je preprost - godba in samo početje Unknown Instructors je običajno, navadno in dotakljivo človeško ter ostaja zvesto geslu D.Boona iz Minutemen: "Our Band Could Be Your Life".
pripravil Igor Bašin- BIGor