Četrtek, 29. 11. 2007
Ariana Ferfila
Tekst Ljubomira Simovića, Putujuće pozorište Šopalović je leta 1986 dobilo Sterijino nagrado za najboljši dramski tekst. Istega leta je bila predstava v izvedbi Jugoslovanskega dramskega gledališča razglašena za zmagovalca Sterijinog pozorja.
Leta 2007 se je največ Sterijinih nagrad podelilo uprizoritvi dramskega teksta Milene Marković, Nahod Simeon, v režiji in scenografski realizaciji Tomija Janežiča. Letošnji repertoar Ateljeja 212 v Beogradu tako ponuja dobro preverjenega aduta: dramski tekst
Putujuće pozorište Šopalović v režiji Tomija Janežića.Putujuće pozorište Šopalović slika potujočo skupino igralcev, ki pridejo v Užice igrat Schillerjeve Razbojnike. Ker gre za čas nemške okupacije, ko so se začela streljanja, obešanja ljudi na trgih in atentati, veljajo vojni zakoni. Po mnenju ljudi čas ni primeren za umetnost. Skupina igralcev je prezirana, njihovi rekviziti so prepoznani za hladno orožje, obtoženi so zbiranja ljudi na javnem mestu, poneverjanja osebnih imen. Boheme, svetovljance in razuzdance, ki ne doumejo resnosti situacije, se po zapletih prežene iz mesta. Podnarednik mestne straže jim strga in pogoltne dovolilnico za uprizarjanje. Skupina se odpravi dalje brez igralca, ki je ustreljen, ker se v njegovem monologu Oresta, izvedenem na neprimernem prostoru v neprimernem času, s strani varnostne službe prepozna priznanje uboja.
Ne zgodi se pogosto, da se kdo režijsko loteva gledališkega uprizarjanja tako precizno in celostno premišljeno. Ne samo da se izlušči osnovno dilemo dramskega teksta, predela in problematizira se jo celo v relaciji do gledališkega prostora, rekvizitov, uporabe zvoka, luči, gledališke igre ter ločnice med odrom in avditorijem. In da česa ne bi pozabili, je tu prisoten - tudi pronicljivemu tekstu zahvaljujoč - mentalitetni portret srbskega naroda ter skomine, ki čas nemške okupacije vežejo na iluzijo okupacije v devetdesetih.
Dramski tekst Ljubomira Simovića je eden tistih, ki mejo in prehajanje gledališke umetnosti v življenje in obratno jemlje za osrednji motiv. Pri scenski realizaciji se le-ta vzame za temo, ki se jo izpelje v variacije s pomočjo vseh gledališču razpoložljivih sredstev in načinov. Sama igra se odvija na rampi, sprednjem delu gledališkega odra ter stopnicah, ki vodijo do prvih vrst avditorija. Preostali del odra je zapolnjen z občinstvom, kar nadalje sovpada tudi z uporabo luči, ki se v gledališču skorajda ne ugasnejo. Skoraj triurno uprizarjanje vzpostavlja dinamiko, ki se trudi ohraniti radovednost zaznave. To počne ali z zvočnimi sunki, za katere poskrbi Tomaž Grom, ali s preobrati pozornosti, ki načenjajo jasno določljivost, kje se igra pravzaprav odvija.
Ena zelo pomembnih kvalitet uprizoritve je zahteva
problematiziranja zaznave in prehajanja fiktivnega v realno. Že na samem začetku je, potem ko se dvigne projekcijsko platno, na katerem se odvrtijo dolgi, mučni, črno-beli posnetki iz vojnih prizorišč, prisoten moment soočenja z živimi posamezniki na odru. Le-ti sedijo postrojeni v vertikalno postavljenih sedežnih vrstah. Prav tako preseneti - v vrstah gledalcev - razpršeno razporejen zbor študentov igre, ki na določenih mestih predstave omogoči efekt povsod prisotnih šepetov, glasov in pesmi. Čeprav se sprva zdi, da so povsod nastavljeni zvočniki oziroma da je avditorij začel peti, gre za dilemo – kaj v resnici vidiš in slišiš ter kaj si domišljaš, oziroma, kako hitro to, kar vidiš, pospraviš v varno neobvezujoče, v približek fiktivnega!?Poleg dremuckajočega junaka sonarodnjaka v ateljeju 212 sedela Ariana.
Komentarji
komentiraj >>