Sreda, 5. 12. 2007
primozv
Najbrž je kriv kar nedavni zagrebški koncert, da si je - sicer z malce zamude - pot do Tolpe bumov utrla nova plošča Ameriške zasedbe The National, sicer že njihova četrta po vrsti. Z malce zamude pravim zato, ker je plošča izšla že spomladi, a je po spletu okoliščin ostala nekako spregledana na valovih Radia Študent. No kakorkoli že, že čez nekaj minut se bo plošča Boxer v vsej svoji lepoti odvrtela od začetka do konca.
V Brooklynu delujoča pet članska zasedba The National, ki jo sestavljata brata Devendorf na ritem sekciji, torej basu in bobnih, brata Dessner na kitarah in občasno klavirju ter karizmatični pevec Matt Berninger, je z delovanjem začela že leta 1999. V tem obdobju je poleg nocoj obravnavane plošče Boxer, izzdala še tri albume, s katerimi so se dodobra zasidrali v srca glasbenih kritikov kot tudi poslušalcev. Kar je posebej vznemirjujoče je trend, ki se kaže kot konstanten napredek v kvaliteti ustvarjene glasbe. Že njihova prejšnja, torej tretja plošča Alligator si je namreč prislužila ogromno pohval, glede na trenutno navdušenje nad aktualno ploščo Boxer, pa jo bo le-ta slejkoprej še presegla.
Odločitev, ki je v veliki meri vpliv na razvoj benda The National, je nedvomno povabilo producentu Peter-u Katis-u, ki je soustvaril njihovo drugo ploščo in je od tedaj dalje neke vrste njihov hišni producent. Katis, ki je sicer bolj znan kot producent prvih dveh in najbrž da tudi najboljših dveh plošč benda Interpol, je v zvok benda The National vnesel prepoznavno minimalistično estetiko, ki jo je moč zaznati tudi na že omenjenih prvih dveh ploščah benda Interpol. In če za trenutek ostanemo pri bendu Interpol, ki je s svojo letošnjo ploščo in odhodom s kultne založbe Matador dokončno prestopil, oziroma bolje rečeno preskočil mejo med alternativo in mainstreamom, je kljub nekaterim podobnostim razlika med njimi in The National opazno velika.
Če so se Interpol, posebno v zgodnjem obdobju, močno opirali na post-punkovsko izročilo z druge strani Atlatika, so The National že ves čas precej bolj Ameriški bend, ki se ne ozira na trende, ki prihajajo bodisi s strani njihovi severnih sosedov, bodisi s strani že omenjenih Britancev. Tipičen ameriški, pogojno rečeno »klasičen« rock, The National oskubijo na nivo forme in v to praznino vpletejo ogromno, recimo temu »indie« senzibilnosti. Rezultat je na prvi posluh precej dvoumen. Po eni strani The National zvenijo kot denimo Bruce Springsteen a.k.a. The Boss v najboljših letih, spet po drugi, pa zaradi že omenjene senzualnosti, kot kateri izmed kopice ameriških indie rock bendov. Kar je v končni fazi najboljše pri The National, je spretna sinteza teh dveh elementov v njihovi glasbi.
Če se zopet, okej obljubim da zadnjič, vrnem k Interpol, so na ravni vsebine The National neprimerno bolj iskreni. Povedano po domače, plošči Boxer verjamem v celoti, medtem ko zadnji plošči Interpol niti besede. Ko smo ravno pri besedilih, je v primerjavi s prejšnjimi ploščami opazen premik v smer večje družbene angažiranosti. Če so se v preteklosti The National ukvarjali s seciranjem bolj ali manj uspešnih oz. bolje rečeno neuspešnih razmerji, se tokrat obračajo tudi navzven. Že zgolj naslova skladb kot sta Fake Empire ali pa Start a War, pokažeta na politično angažiranost v stilu denimo že omenjenega Brucea Sprinsteena.
Komentarji
komentiraj >>