Erico Verissimo se je rodil leta 1905 v Cruz Altu. Čeprav je izhajal iz premožne družine, so zaradi težkih življenjskih razmer doma obubožali. Ker si je bil primoran poiskati delo, ni mogel dokončati srednje šole. Leta 1932 je objavil svoj prvi roman Clarissa. Nekatere osebe, ki jih je zasnoval v tem romanu, se pojavijo tudi v njegovih nadaljnjih delih. Leta 1938 je z romanom Poglej te lilije na polju (Olhai os Lírios do Campo) doživel svoj prvi veliki uspeh.

Kmalu po začetku druge svetovne vojne, leta 1941, je Verissimo odpotoval v Združene države Amerike. To potovanje je bilo navdih za potopisno pripoved Črni maček na snežnem polju ( Gato Preto em Campo de Neve ). V tem času je pričel tudi s pisanjem dela Zgodovina brazilske književnosti (História da Literatura Brasileira). Dve leti kasneje se je v ZDA preselil skupaj s svojo družino in na univerzi v Berkeleyju predaval brazilsko književnost. Leta 1947 se je posvetil pisanju izjemne trilogije, ki nosi naslov Čas in veter ( O Tempo e o Vento) . V trilogijo spadajo trije obsežni romani, in sicer Kontinent (O Continente) iz leta 1949, Portret (O Retrato) iz leta 1951 ter Arhipelag (O Arquipélago) kot zadnji roman trilogije, ki jo je zaključil šele leta 1961. Trilogija Čas in veter je delo epskih razsežnosti in sodi v sam vrh brazilske literature, hkrati pa velja za Verissimovo najpomembnejše delo. V nocojšnji oddaji bomo poslušali odlomek iz drugega dela trilogije z naslovom Portret.

Erico Verissimo je za svoje ustvarjanje prejel mnogo nagrad. Če omenimo le najpomembnejše, sta to nagrada, ki jo podeljuje Brazilska akademija umetnosti Prêmio Machado de Assis leta 1954 in Prêmio Jabuti za roman Njegova ekscelenca, gospod veleposlanik (O senhor embaixador) . Leta 1971 je Verissimo o bjavil roman Incident v Antaresu (Incidente em Antares), v katerem opisuje izmišljeno mesto, ki je aluzija na brazilsko diktaturo in njeno politiko. Erico Verissimo je namreč ostro obsojal tedanji vladajoči režim. V njegovem literarnem opusu poleg romanov, kratkih zgodb, pravljic za otroke, potopisov in biografije, najdemo tudi spomine. Leta 1973 je tako izdal prvi del avtobiografije z naslovom Solo za klarinet – Spomini ( Solo de Clarineta – Memórias) , drugi del pa je izšel po njegovi smrti. Nekatere avtobiografske spomine je zapisal že v knjigi Pisatelj pred ogledalom ( O escritor diante do espelho ) iz leta 1966, vendar gre bolj kot za avtobiografijo za pisanje o vlogi pisatelja v svetu.

Čeprav je njegov pisateljski opus zelo širok in raznolik, pa so vendarle njegova največja odlika prav romani. Naj poleg vseh naštetih omenimo še dve njegovi pomembnejši deli, romana Oddaljena glasba (Musica ao longe) iz leta 1936 in Vse ostalo je molk ( O Resto É Silêncio ) iz leta 1943. Ta dva romana sicer sodita v zgodnejše obdobje avtorjevega ustvarjanja, vendar odpirata stilno prefinjen, slogovno zahteven in vsebinsko moderen način pisanja, ki je Erica Verissima popeljal v sam vrh brazilskega literarnega sveta.