Letos mineva dvajset let, kar je za posledicami delirične izčrpanosti v eni izmed ljubljanskih bolnišnic umrl Gregor Strniša. Snega je bilo takrat, tisto januarsko soboto, menda precej. Prav zares neugodne vremenske razmere naj bi bile tudi razlog, da se prijatelj, ki ga je Strniša nekaj dni pred tem klical sredi noči, ni odzval njegovi prošnji in ga obiskal v njegovem domovanju v Rožni dolini. Ko je par dni kasneje s še enim prijateljem vendarle vstopil v njegovo sobo, je bilo že odločeno: v bolnišnico so ga nezavestnega sicer še pripeljali, a rešiti ga niso mogli več.
Gregor Strniša je za seboj poleg gore praznih steklenic zapustil sedem pesniških zbirk, en tematski izbor iz pesniškega opusa, štiri drame, štiri radijske igre, štiri knjige za otroke ter dve takrat še neobjavljeni deli, avtopoetološki spis Relativnostna pesnitev in prozni tekst Rhombos; obe besedili sta izšli posthumno dve leti po njegovi smrti. A navedeno so zgolj številke, suha dejstva, ki ne morejo zaobjeti resničnega pomena avtorjevega dela. Gregor Strniša je za seboj zapustil pesniško vesolje, neprimerljivo s čimerkoli, kar je bilo kdaj napisanega v slovenski zgodovini.
Gregor Strniša je bil rojen leta 1930 v Ljubljani, kjer je po končani osnovni šoli vpisal gimnazijo. Tik pred maturo je bil obsojen na štiri leta prisilnega dela, ker naj bi pomagal bratrancu, pobeglemu emigrantu. Po dveh letih je bil izpuščen; takrat je končal gimnazijo in vpisal študij germanistike na ljubljanski filozofski fakulteti. Po diplomi je pridobil status kulturnika, zaposlil se ni nikoli.
Dolgo se je preživljal s pisanjem popevk, s čimer pa je v zadnjem obdobju svojega ustvarjanja popolnoma prenehal. Zakaj je to storil, ni popolnoma jasno. Sam ni zapustil nikakršnih oprijemljivih podatkov, tisti, ki so ga poznali, pa ugibajo, da sta bila razloga verjetno dva. Prvi naj bi bil ta, da mu je uspelo v svetu »resnične« umetnosti, drugi pa ta, da so začeli po zatonu zlatih let slovenske popevke padati tudi honorarji zanje. Stvar, o kateri se vsi strinjajo, je dejstvo, da se je pisanja tovrstnih besedil vedno nekoliko sramoval. Zanj naj bi bilo to drugarazredno pisunstvo brez prave umetniške vrednosti.
Danes se lahko ob tej misli samo nasmehnemo: verjetno ga ni slovenskega pesnika, ki bi bil globlje zapisan v zavest Slovencev, kot je Strniša. Naj se tega zavedamo ali ne, si njegove verze še vedno popeva vsakdo izmed nas. Ko je šlo za pisanje besedil, ni bil izbirčen: prevajal in prirejal je tuje uspešnice, pisal za slovensko popevko in narodnozabavne ansamble. Sam svojih besedil menda ni shranjeval, a danes naj bi bilo na SAZAS-u pod njegovim imenom zavedenih okoli petsto naslovov. Na vrhu nebotičnika, Orion, Zemlja pleše, Rože. Nekateri njegovi komadi so že davno ponarodeli, da jih prepevajo tudi tisti, ki za Strnišo niso še nikoli slišali in verjetno tudi nikoli ne bodo.
Ob dvajsetletnici pesnikove smrti je pri založbi Beletrina izšla knjiga Strniševih Zbranih pesmi. Knjiga vsebuje njegov integralni pesniški opus, saj je v njej v celoti objavljenih vseh sedem pesniških zbirk ter tematski izbor iz pesniškega opusa z naslovom Vesolje. Pesniške zbirke si v Zbranih pesmih sledijo po kronološkem redu, kot so bile prvič objavljane: Mozaiki iz leta 1959, Odisej iz leta 1963, Zvezde iz leta 1965, zbirka Želod je bila prvič objavljena leta 1972, Oko 1974, zbirki Škarje in Jajce pa leto dni kasneje. Naslov Zbrane pesmi morda ni najbolj primeren, saj ne zajema celotne vsebine knjige: zaključujeta jo namreč Strniševa avtopoetološka teksta Predgovor k izboru pesmi Vesolje in Relativnostna pesnitev. Svoje mesto je v knjigi našla tudi pesem iz zapuščine, ki nosi naslov Pesem o kamnitem pragu.
PESEM O KAMNITEM PRAGU
Kadar začne kamen rasti,
rase najprej hudo počasi.
Ne zapaziš ga, da rase,
stopaš nanj, pa misliš nase.
Potlej kamen praga vzdihne,
rase hitro, zrase više.
Hočeš ven čez lastna vrata,
a pred tabo zid iz kamna.
Slepa, solzna veka kamna
gleda vate v hudih sanjah,
v hudih sanjah se zbudiš.
Polnoč je: Zemlje več ni,
tebe ni več, ni več kamna,
ni sveta, je črna jama.
Pride svit, svet je kot prej,
zida ni, ti lahko greš.
Greš lahko na vse strani,
samo, to nisi več ti.
Ponovnega razmisleka in resne literarno-teoretske analize vsake izmed navedenih pesniških zbirk se ob zaključku knjige nazorno loteva avtor spremnega besedila Aleš Šteger. Skopa s podatki iz avtorjeve biografije se spremna beseda neformalno deli na osem delov. Uvodni poleg osnovnih informacij avtorjevega življenjepisa ponuja še hitro razlago sestave knjige in sekundarnih virov ter nekatere splošne poteze Strniševega pisanja. Izmed ostalih sedmih delov se vsak posveča eni zbirki, ki jo razčleni temeljito in posamično. Spremna beseda v celoti bralcu tako ponuja sklenjen in zaokrožen pregled Strniševega pesniškega delovanja in njegove poetike.
Razlog za tako strukturirano spremno besedilo avtor upraviči s samim Strniševim pisanjem, ko pravi takole: »V slovenskem pesništvu bržkone ne najdemo avtorja, ki bi se v svojem delu tako radikalno odpovedal svoji biografski zgodbi, kot se ji je odpovedal Gregor Strniša. Načelno in načrtno pledira za tip poezije, ki nasprotuje osebno izpovednim taktikam pisanja.« In nekoliko naprej: »Zato se v tem pripisu k izdaji celotnega pesniškega opusa osredotočam na sam tekstni korpus, ki je kljub določeni meri šolske kanoniziranosti in neomajne popularnosti med ozkimi pesniškimi krogi v zadnjih dvajsetih letih pristal na strani kolektivne pozabe.« Na drugem mestu pravi avtor spremnega besedila takole: »Pred nami se odpira mogočni blodnjak govorice podob, ki se ne zaustavljajo znotraj okvirov posameznih zbirk. Šele v razprtosti celote Strniševega pesniškega vesolja zažarijo posamezne zvezde z njihovo polno svetilnostjo.«
Prav vesolje je eden prvih in temeljnih pojmov, na katerega naletimo, ko se lotimo branja ali proučevanja Strniševe poezije. Na to, kako pomembno vlogo igra v njegovem pesniškem svetu, nakazuje že dejstvo, da je nekaj let pred smrtjo pesnik iz lastnega opusa sestavil tematski izbor, poimenovan Vesolje, in ga objavil kot samostojno pesniško zbirko. V predgovoru k omenjenemu izboru pravi Strniša takole: »Vesolje ni kronološko antologijski pregled in povzetek preteklega pesniškega dela, ampak po načelu in zakonitosti same teme na novo sestavljen tematski izbor, kot ga pove naslov. A treba je tudi priznati, da bi tak naslov s takim izborom rad poudaril in jasneje predstavil tisto, kar je bilo – tako kot vsaka stvar, vsak predmet v prostoru zmeraj ima svojo obliko – zmeraj že lastno vsakemu vzgibu in vsakemu zametku tega pisanja, in je v zapisu oziroma dopisu, objavljenem na drugem mestu nekoč, bilo poimenovano vesoljska zavest: to je zavedanje, da je tako Zemlja kot vsaka najmanjša stvar na nji od nekdaj samo del vsega vesolja, v njegovem prostoru in času, in s tega gledišča vsaka reč vesolja – tudi človeški tako imenovani telesnost in duhovnost njune stvaritve – v načelu kaže ali vsebuje njegove bistvene značilnosti ali osnove.«
Ti, ki so šli daleč, so pripovedovali,
da je tam več in več, preveč zvezd.
Ne samo nad glavo, celo pod nogami,
in kot jabolko pod nogami rodni planet.
Na tleh stojiš samo v svoji ladji,
v daljavi sami ni kje stati na tleh.
Zvezd pod nogami so se zbali,
padli, stari, nazaj na ta svet.
Sede na svetu na trdnih stolih,
v mehkem blagu naših oblek,
spe v deževnih nočeh pod stropi,
zraven svojih neljubljenih žensk.
Izdaja celotnega pesniškega opusa Gregorja Strniše je veličastno dejanje. Še najbolj zato, ker je dvajset let po njegovi smrti spet obrnilo pozornost javnosti na pesnika, ki je, kot pravi Aleš Šteger, »pristal na strani kolektivne pozabe.« Čeprav je takšna pozornost navadno kratkotrajna stvar, so se revitalizacije nekaterih avtorjev v preteklosti vendarle dogajale prav na ta način. Spomnimo se na primer Mraka ali Bartola, ki ju je prav organiziran pomp, zgoščen v kratkem časovnem obdobju, v slovenskem prostoru ponovno vzpostavil kot relevantna avtorja. Pa da ne bo pomote: navedena primerjava ni vrednostna, je zgolj opažanje podobnosti pri metodi ponovne vzpostavitve avtorja znotraj slovenskega literarnega prostora.
Na zavihku knjige Zbrane pesmi, v prvem nagovoru bralca s strani založnika, je zapisano takole: »Kdor koli je kdaj slišal ali prebral katero od Strniševih pesmi, je nemudoma zaslutil, da zgodovina slovenske in tudi zgodovina svetovne književnosti poslej več ne more biti takšna, kot je bila.« Da uredniki radi pretiravajo s slavospevi svojim avtorjem, vemo vsi. A v primeru Gregorja Strniše imajo morebiti celo prav.
Komentarji
komentiraj >>