Nedelja, 16. 12. 2007
tadej
* Pravijo, da tišine ni mogoče »slišati«. Če se človek znajde v popolnoma izoliranem prostoru, sliši bitje srca in šum živčnega sistema. Prav tako je tudi ni mogoče posneti. Nekateri poskusi so celo rezultirali v zabeleženje mnogoterih šepetov, ki jih ali pripisujejo duhovom ali pa so poskuse zavoljo nepojasnjenosti in nezmožnosti kognitivnega raziskovanja raje prekinili. Torej je tišina tisti rob vesolja, skozi katerega ne moremo pogledati. To pa je prostor, kjer domuje skrivnost, ki znanstvene poti spreminja v slepe ulice in jih sprevrača v misticizem ter religije. Zato je tišina prostor, kjer se konča človeška eksistenca, zvok pa je naša popkovina z življenjem. In zato je zvočna umetnost, ki se ukvarja z mikro, nano, piko in jokto zvokom, pravzaprav kvantna fizika, matematika in misticizem hkrati. In eni najbolj cenjenih znanstvenikov te esencialne vede, edine prave religije, so v lanskem letu skupaj staknili glave in prišli do dih jemajočih rezultatov. To so onkyo master Toshimaru Nakamura, laptop prvak Christian Fennesz, impro legenda Keith Rowe (bivši član legendarne zasedbe AMM) ter avstralski dingo Oren Ambarchi.
Glasba, ki je podvržena subtilnim in delikatnim zvočnim prijemom in ki izkorišča bolj znanje akustike ter elektroakustike kot pa glasbe, odpira posebno poglavje na področju improvizacije. Tu gre poleg spontanih odzivov glasbenikov tudi za spontane odzive inštrumentov kot posledice pojavov a la interferenca, resonanca, lastna resonanca in tako dalje. Ta glasba je zato v nekem smislu generična, čeprav je v osnovi čisto nasprotje kompleksnih, samo urejajočih in samoregulativnih sistemov, značilnih za generično glasbo. Zato način igranja, ki je statičen v ekstremnem smislu, pogosto dobiva prostor med tovrstnimi impro kolektivi. Gre enostavno zato, da umetniki za nekaj časa ne pipajo svojih zvočil, te pa začnejo svoj dialog in tako začnejo nastajati zvočne krajine, ki so kombinacije namere in samodejnih zvočnih razvojev kot posledice razraščanja pod določenimi začetnimi pogoji.
Ker je odmev, naravni feedback, ključnega pomena pri tovrstni glasbi in ker idiom onkyo pomeni »odmevanje zvoka«, se bomo za ilustracijo za začetek ustavili pri tem pojmu. Pravzaprav bomo na hitro pogledali delo Alvina Lucierja z naslovom 'I Am Sitting in a Room'. Za njega sem se odločil, ker je naredil nekaj izredno pomembnih poizkusov na področju akustičnih fenomenov, prav tako pa ga za zgled in vpliv jemlje tudi Oren Ambarchi. Pa prislunimo delčku njegovega eksperimenta.
CD 4g/A1-A3 (komadi so že zmiksani med sabo) ... skupna dolžina okoli 4 minute
Kar ste slišali, je bil kratek izsek iz začetka, sredine in konca njegovega okoli ene ure dolgega kosa glasbe. In vse, kar se v tem delu dogaja, je to, da Lucier posnetek svojega glasu predvaja v nekem prostoru z določenim odmevom in ga nato zopet snema. Zatem te posnetke zopet predvaja drugje in na novo posname. Besede 'I Am Sitting in a Room' se tako raztopijo v neverjetno čist drone, pri katerem je urejena struktura očitna, čeprav bi po zdravi pameti pričakovali nek kaotičen zmazek.
No dovolj o Lucierju. Izrabili smo ga samo zato, da eksplicitno prikažemo fenomen odmeva in njegovo kreativno moč ustvarjanja glasbe. Seveda gre v glasbi, ki jo danes predstavljamo, še za dovolj drugih neverjetnih dejstev, a ker nimamo časa na pretek, smo se ustavili le ob zgovornem odmevu, da mogoče zbudimo zanimanje še pri poslušalcih, ki sicer niso naklonjeni tovrstni glasbi. Preden pa nadaljujemo s predstavitvijo današnji artistov, se za nekaj časa potopimo v svet neverjetne interakcije glasbenikov in zvoka. Sledi prvi oblak iz plošče 'Clouds' v izvedbi impro projekta 4g. Naslov nosi 'Perfect Grass', nastal pa je na koncertu v Franciji leta 2004. Spodobni zvočniki ali slušalke so obvezni.
CD 4g/A4 ali (Perfect Grass)
Slišali ste prvi komad 'Perfect Grass' iz plošče 'Clouds' impro projekta 4g oziroma Four Gentlemen of the Guitar. Vsi štirje člani kolektiva so kitaristi, čeprav Toshimaru Nakamura na tej plošči ne igra kitare. In ravno toliko kot kitara, če ne še bolj, pa te artiste povezuje težnja po zvočni unikatnosti, nehierarhični formi in magiji skupinske improvizacije. Keith Rowe je na primer svojo pot začel z jazziranjem v zgodnjih šestdesetih, že sredi šestdesetih pa je skupaj z bobnarjem Eddiejem Prevostom in saksofonistom Louom Gareom ustanovil enega prvih impro ansamblov v zgodovini, angleški bend AMM - tu mislimo na improvizacijo v smislu skrajno svobodnjaške forme. In tako je bil Rowe izredno pomemben člen pri nastanku evropske improvizacije, ki je bila nekakšen odgovor afroameriški, jazzu podvrženi improvizaciji. Rowe je zasedbo AMM zapustil pred tremi leti, že pred tem pa se je intenzivneje posvečal svoji solo poti in projektom, v katerih se izraža preko preparirane kitare. Znan je na primer tudi po tem, da izkorišča odziv strun na neposredno bližino radijskega sprejemnika. Poslikal pa je tudi naslovnico danes predstavljanega ploščka.
Toshimaru Nakamura se posveča bolj notranjim električnim procesom, ki jih izkorišča za redukcionistično zvočenje. Igra na »no-input« mešalno mizo, kar pomeni, da vanjo ni vključen noben zunanji vir zvoka. Vse temelji na zankanju in izkoriščanju feedbacka, saj ima direktno povezana izhod in vhod. Kje se sicer skriva kal zvoka, ne vem, vendar predvidevam, da izkorišča lastni šum elektronskih naprav. Pred to svojo iznajdbo je igral kitaro v raznih rock formacijah, nakar je ugotovil, da raje šari po mešalki in efektih in da ima raje, če kitara igra njega kot obratno. Zato je začel z eksperimentalnimi strunanji, na koncu pa se je le prepustil enemu najbolj norih piskov na svetu, pisku njegove »no-imput« mešalne mize v kombinaciji s preprostimi Bossovimi kitarskimi efekti.
Za razliko od zgornjih brezizraznežev, brezizraznežev v lastni nameri in ne učinku, pa se dunajski laptop muzikant Christian Fennesz trudi ustvarjati atmosfere, ki nas asociativno povezujejo z raznimi zanimivimi trenutki v življenju. Veliki fen Beach Boysov in The Beatlesov ne skriva težnje po sreči iz otroštva ali brezskrbnih neohipijevskih časih, na kar nakazujejo naslovi a la 'Endless Summer' ali osebne izpovedi v intervjuju za Radio Študent. Fennesz nam je namreč zaupal, da že od dvanajstega leta dalje fura 'safr'. Fennesz je eden prvih glasbenikov, ki so odkrili, da je laptop inštrument, in tudi prvi, ki je kitaro spremenil v take sonične močvare, da so kritiki njegovo delo zmotno označili za revolucionarno na področju synth elektronike. Prav tako kot zgornja dva improvizatorja pa tudi Fennesz išče svoj unikatni izraz, le da on kombinira digitalno in analogno, z velikim poudarkom na prvem pristopu. Kot primer, ki ga lahko apliciramo tudi na Nakamuro in Rowa, povejmo, da njegova glasba, ki gre vsa skozi prebavni trakt digitalnega softwarea, ne pušča nobenih obdelovalnih sledov. Z drugimi besedami, če večina elektronike uporablja karakteristične efekte in programe, ki jih prepoznamo že od daleč, pa četudi gre za software a la MAX/MSP, ki z zvokom operira na najnižjem možnem področju, to je na področju števil, Fennesz nekako skrivnostno briše za seboj vse sledi. Da pridete do te ugotovitve, je dovolj, če lahko prepoznate njegovo zvočno unikatnost. Velja pa omeniti tudi to, da je Fenneszov laptop edini računalnik v kolektivu 4g.
Kot zadnji, ki ga bomo danes predstavili, pa je Avstralec Oren Ambarchi. Rodil se je 4 leta, potem ko je Keith Rowe ustanovil omenjeno zasedbo AMM. Znan je po svojem soničnem raziskovanju električnih kitar in tolkal. S svojim delom in kirurško žilico je nekako en korak pred postrockom ali distorziranim droneom ala Sunn O))). V preteklosti je igral v nojz bendu Phlegm, njegovo solo pot pa je lansirala eminentna založba Touch. Je tudi organizator avstralskega impro festivala What is Music, ki je skoraj vsakič gostil člane impro tria The Necks. Torej ima tudi odličen glasbeni okus.
V projektu 4g se tako razraščajo različne kulturne korenine, ideološki nazori ter generacijske razlike. Zasedba Four Gentlemen of the Guitar združuje različne načine improviziranja, saj na primer spontano igranje z računalnikom ne dopušča take prepustitve in neprisebnosti, kot jo lahko doseže improvizator na inštrumentu. Vendar tu ne gre za neko razvijanje tehnik skozi čas, čeprav se je tudi te obrti treba učiti. Fenomen uspele improvizacije je pač nekaj brezčasnega, dosegljivega skozi mnogo različnih kanalov v različnem času in prostoru. Edino, kar se v zvezi z improvizacijo razvija, pa je, če uporabimo besede Johna Cagea, poslušalčevo dojemanje le-te. In Cageu smo lahko le hvaležni, da je svetu dal eno najpomembnejših lekcij v glasbeni zgodovini in to je, da nas je naučil poslušati svet, ta impro kolektiv matere narave in njenega tehnološko industrijskega nasprotja oziroma dopolnila, kakor vam je ljubše.
Za konec bomo poslušali še del tretjega oblaka, ki je sicer enourni kos glasbe in ga najdete na drugem cd-ju plošče 'Clouds'. Komad ima naslov 'Yellow Cloud'. V tem delu boste lahko prepoznali sorodnosti z nekaterimi deli iz založbe Neurot, ki so jih sproducirali na primer Tribes of Neurot ali Tarentel. Kljub temu da gre za podobno atmosfero, pa je tretji komad iz plošče Clouds strukturno popolnoma različen. A vseeno, naj to služi kot vabilo k poslušanju.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>