Nedelja, 23. 12. 2007
mcolner
* V tretje gre rado, bi lahko dejali ob lanskoletni ponovni združitvi legendarne zasedbe The Cult, ki je svoje največje dosežke iztržila v plodnih osemdesetih letih, a se je kasneje vedno znova vračala v kolesje glasbene industrije. Oba nepogrešljiva stalna in hkrati ustanovna člana, pevec Ian Astbury in kitarist Billy Duffy, ki sta po legendi že leta na smrt sprta, vendar glasbeno po slišanem sodeč še vedno dovolj kompatibilna, sta ob kadrovski podpori po enoletnem neutrudnem koncertiranju in snemanju na treh različnih lokacijah končno povila svojo osmo studijsko ploščo.
The Cult so začeli svojo nestanovitno, a bogato ustvarjalno kariero v britanskem Bradfordu leta 1981 pod imenom Southern Death Cult, se nato preimenovali v Death Cult ter nato prišli do današnjega dokončnega imena. Glasbena izraznost banda je bila vselej, v mnogih različnih obdobjih nekako širše sprejemljiva, saj je uspešno sledila trendom vsakršnega časa. Če je združba v svojih začetkih preigravala in ustvarjala neke vrste iz post punka izhajajoč gothic rock, se je kmalu ujela v trende čvrste rockerske poze ameriške provinjence, kar je najočitneje nakazala z albumom Electric. Ob koncu osemdesetih let se je podala med zvezde takrat popularnega metalsko obarvanega glam rocka. Začetek devetdesetih je prinesel komercialno nevarne eksperimente, ki so svoj vrh dosegli na še vedno najbolj odklonski plošči The Cult iz leta 1994. V nevzdržnih medsebojnih odnosih dveh glavnih umov, podprtih z zvezdniško navlako in upadom prodaje priljubljenosti, je skupina navidez za vekomaj razpadla.
Leto 2001 je prvič prineslo vesti o ponovnih aktivnostih Astburyja in Duffyja, ki sta posnela in izdala metalsko obarvano, čvrsto ploščo Beyond Good And Evil ter nato ponovno poniknila v pozabo. Ian Astrbury je v vmesnem času posnel samostojno ploščo, se s fanovskim zanosom pridružil zasedbi The Doors of 21. Century, nato preimenovano v Riders on the Storm, ter sodeloval na nedavno izdani plošči zasedbe Unkle.
Do ponovnega avtorskega izbruha, ki se je rezultiral v izdaji nove plošče oktobra letos, je prišlo po nekaj uspešnih živih nastopih trenutno na pogled dokaj trdne postave. Poleg omenjenega nepogrešljivega dvojca ritem sekcijo tvorita basist Chris Wyse in bobnar John Tempesta.
Plošča Born Into This je bila tako iz strani založbe Roadrunner kakor tudi članov banda z marketinško spretnostjo okarakterizirana kot ponovno glasbeno razodetje po dvajsetih letih. Novo izdelek namreč primerjajo z najbolj čislano izdajo Love iz leta 1985, kar nakazuje na njihovo trenutno retro občuteno ustvarjalno pozicijo, ki spet in spet izkazuje duh trenutnega časa na glasbeni sceni.
Pa vendar je Born Into This povsem drugače zastavljen album kot njegovi uspešni predhodniki iz osemdesetih let, saj se obrača v daljave preteklosti rock glasbe, od izraznosti sedemdesetih let, opaznega vpliva pomembnih izvajalcev zgodovine sodobne rockovske godbe kot sta recimo Jim Morrison in Johnny Cash, ter ščepcem sodobnih izraznih možnosti. Pri slednjem prednjačijo določeni eletronski elementi, opazni v nekaterih posameznih komadih. Če bi iskali analogijo v njihovi lastni preteklosti je nedvomno prvi na lestvici album Electric, ki je zacementiral trdo rockersko komponento banda.
Komadi albuma Born Into This so večinoma ustvarjeni v poslušljivi maniri s poudarjenimi mainstreamovskimi fintami, ki se generirajo v spevnih refrenih, podkrepljenih z vedno odličnim Astburyjevim vokalom. Če je bila prejšnja izdaja utemeljena z ostrimi metalskimi rifi in nekaterimi hitrejšimi kompozicijami, se nova obrača v mehkejše različice rock godbe. Tako se lahko v dobrih štiridesetih minutah sprehodimo od trdega skorajda garažnega pohitrenega šusa, potencialnih hitov srednjega tempa s mnogokrat pocukranimi, večglasnimi zborovskimi refreni, v preteklost zazrtega rocka s skorajda akustičnimi komadi ali vselej trendovskega, skrajno plesnega načina komada Dirty Little Rockstar, ki je izšel že poleti kot prvi single nove plošče.
Kot skoraj vsaka zasedba s stažem se tudi The Cult na najnovejši izdaji ponašajo z odlično produkcijo, ki vsekakor najbolj preferira Astburyjev vokal in kitarske vragolije Billyja Duffyja, ki se nemalokrat odlično dopolnjujeta in izmenjujeta. Ritem sekcija ostaja povsem v ozadju in s potrpežljivim in vztrajnim tempom drži nepogrešljivo podlago za vsakršno nadaljnjo nadgradnjo.
Tako je dvojec Astbury – Duffy z leti uspel dokazati, da sta še vedno zmožna plodnega sodelovanja. Poleg tega sta uspela dovolj razširiti svoja glasbena obzorja, da se aktualna plošča brez težav predstavlja v različnih izraznih kontekstih, med katerimi vsi po vrsti temeljijo na trdem rocku, prirejenem za večje množice poslušalcev in oboževalcev. Tako so vsi komadi sestavljeni iz klasične štiridelne forme, skorajda enotne dolžine med tremi in štirimi minutami, brez vsakršnih presenečenj. In prav to je kljub všečni in poslušljivi formi tudi največji manko plošče Born Into This. Pogreša se predvsem korak naprej, logični ustvarjalni razvoj in avtorski zagon, ki bi ga od banda tipa The Cult lahko po toliko letih delovanja lahko pričakujemo ali si ga zgolj želimo. Tako z vsako novo izdajo ne dobimo kaj veliko več od predelovanja lastnih starih vzorcev in preveč dobesednega izposojanja iz bogate zgodovine rock'n'rolla, kar pa ne zadostuje za večje ustvarjalne presežke.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>