S ČASOVNIM STROJEM V LOVU NA PANKRTE
* Široke ljudske množice, ki smo zmotno predvidevale, da fenomen Pankrtov zanima v glavnem tiste, ki jim je njihova muzika predstavljala soundtrack mlajših dni, in zato naivno ostale brez vstopnice za premierni tivolski koncert, smo se morale malo potruditi. Spodaj podpisani je srečo poskusil že prejšnji vikend v Zagrebu, a ga je siceršnja glasbena ponudba milijonskega mesta premamila v preverjanje bolj svežih artefaktov. Natančneje, tridnevnega kinoušesnega festivala v kulturnem domu Trešnjevka. Že zaradi tega, ker ta disciplina – nemi film z muziko v živo – v Zagrebu za razliko od Ljubljane še vedno nima domovinske pravice. In preverili smo Festival kulture budućnosti v SC-ju – študentskem centru, ki za razliko od ljubljanskega pogovedanega skrbi tudi za predstavitve raziskujočih nepopularnih muzik. Tako smo, vstopivši skozi zadnja vrata Tvornice, ulovili le še skupinski priklon Pankrtov in evforično aplavdiranje polnega avditorija. Skeniranje starostne strukture poslušalstva je pokazalo, da legende komunicirajo tudi v Zagrebu tako s srednješolkami kot dedki, tako z zapito punkerijo kot z ukravatenimi tajkuni.
Zato pa je lov na živo preteklost uspel to soboto na Humu v Goriških brdih na mestu njihovega zadnjega primorskega koncerta pred dvajsetimi leti. Kot predskupina so nastopili briški puhasti štirinajst- do šestnajstletni Big Foot Liars. Še majhno kvoto avtorskih komadov so napihnili s priredbami Ramones, NOFX in Debelega predsjednika. V solidno izvedenem nastopu kvarteta se je izkazal predvsem odločno kruleč vokalist. Takih jeznih fantov je premalo.
Že med urejanjem odra na nastop taglavnih se je razleglo skandiranje »Pero« in »Pankrti«. In kaj reči. Prsti nad tipkovnico se mi tresejo od rešpekta, na oder sem tudi sam zrl rahlo hipnotiziran, valovanje iz zvočnikov pa more in mora biti deležno analize. Ob vsesplošnem žuru, plesu, stedž dajvanju in veselju lahko pripomnimo, da je zvočna slika izvedbe v živo bila le malo bogatejša od minimuma, ki je nujen za evociranje skladb, ki so si jih prisotni s plošč in kaset vrteli zadnjih trideset let, da so jim srčeca in noge zaplesale in jim zato ni nič manjkalo. Lovšin se, pomirjen od buteljke belega, ni pretrgal od rokenrol norenja. Pravzaprav je bil strastno pri stvari le bobnar Slavc. Tako slavljeni praško-newyorški kitarist Kral je bil očitno predrag za nastope izven metropol, a iz Lovšinovih Španskih borcev izposojeni solist ni nič zaostajal za zgolj korektno ritem kitaro in basom.
Ko se je Pero še parkrat nagnusto obliznil in poskusil otipati novopunkersko kamermanko na odru, je bila iluzija punka še malo slajša. V drugi bis Bandiera rossa se je po odsotnosti praškega ubežnika vrnil verz »viva il comunismo« in sreča rdeče Primorske je kulminirala.
Omenimo še nerodnost organizatorja, ki ni znal veslati med zasvojenostjo z nikotinom, protitobačnim zakonom, preozkimi vhodnimi vrati ter zapestnicami, ki jih je bilo baje mogoče prenašati. Prdnimo še na dobrobiti evroobmočja: medtem ko je bila karta v ultra seksi zagrebški Tvornici kulture 10 evrov, so vas v po fekalijah blago dehteči dvorani na Humu ocarinili za dvakrat toliko. Kdo so tisti, k' misl'jo, da se n'č ne premakne na slabše?
Za vas je Lolito v Menzi zamudil Ivo Poderžaj.
Komentarji
komentiraj >> Re: Torek, 25. 12. ´07 ob 17.00; PANKRTI !!!
Geolokator [03/01/2008]
Ma takšnih, klubskih koncertov v dvorano kulturnega doma Hum-Goriška Brda še več. Dobra an angažirana muzka se je tam od zmeraj poslušala.
ŽIVEL HUM-an PUNK
odgovori >>