V prvih dneh meseca decembra je v Beogradu pod sloganom Trgni se! Poezija! potekal prvi, mednarodni festival poezije v organizaciji Trećega trga. Branje poezije so organizatorji postavili na ulico, pred biblioteko, na trg, v kavarno, saj se je kot osnovno vodilo festivala navajalo prav prizadevanje za oživljanje interesa za sodobno poezijo ter oznanjanje mimoidočim, da je poezija živa umetniška zvrst.

Tokratni potek festivala se je zatikal zaradi začetniških nevšečnosti: zamujanja, ponavljanja prebranih pesmi, težav, ki so nastopile zaradi odsotnosti prevajalcev - kar ni pripomoglo h gladkemu, spontanemu poteku festivala. Celoten trodnevni dogodek bi lahko označili za poskusno manifestacijo festivala poezije, ki se ima zgoditi poleti, ko bodo pogoji za poslušanje poezije morda vremensko ugodnejši.

V skladu s samo realizacijo festivala pa se je v Biblioteki mesta Beograd odprla okrogla miza, ki je za osnovno temo diskutiranja izpostavila prav dilemo: ´´Čemu sploh festival poezije?´´

Čeprav je bil s strani direktorja festivala, Dejana Matića, poudarjen za čas in prostor temeljni problem financiranja, se je formirala ustrezna replika, da je organiziranje polnovrednega dialoga jezikov in kultur, ki ga okvir mednarodnega festivala poezije potencialno obljublja, večplastna in zahtevna naloga.

Festivali vsekakor vedno predstavljajo način popularizacije in propagande izbrane umetniške zvrsti. Mediji vedno zabeležijo dogajanje, lahko se vzbudi pozornost ljudi, ki določene umetniške produkcije ne spremljajo redno, niso seznanjeni z njo ali so do nje ravnodušni. Potencial opominjanja večine, da je umetniška zvrst živa, torej ni zanemarjujoč sociokulturni efekt, je izpostavil ruski pesnik Dmitrij Kuzmin.

Vendar usmerjenost festivala na poslušalce, ki organizatorjem predstavlja nalogo, da se pripravi nekaj za vsak, tudi najzahtevnejši okus, istočasno zahteva odgovornost, da se ne popusti tendenci zniževanja kvalitete.

So torej festivali poezije danes res potrebni?
Dmitrij Kuzmin je tu izpostavil upoštevanja vredno trditev: danes, ko se najbolj vitalen del poezije nahaja v ´´režimu samozaložb´´ in ni zanemarljiva raznovrstnost umetniških strategij, avtopoetik kot tudi prepletenost divergentnih tradicij, razmejitev, tendenc, je pesnikom bolj kot kdajkoli poprej potrebna arena vzajemnega delovanja in dialoga. Pa ne samo z bližnjimi somišljeniki, temveč tudi z avtorji povsem drugačnih stilov in usmeritev.

Mednarodni festival poezije v Beogradu je tako več kot zaželen. Vprašanje pa je, kako bo ovrednotil svoj prvi poskus poetskega in jezikovnega večglasja avtorjev, kot tudi koliko si bo prizadeval branje poezije pozicionirati v družbeni kontekst. Dragoslava Barzut, mlada srbska pesnica, je poudarila, da vsaka doba poraja drugačno poezijo. Tako tudi javnemu branju poezije grozi vprašanje, kako naj v instant času fascinantnih elektronskih slik preživi in koliko naj se poslužuje mimike, geste, vokala in giba kot tudi vizualnega, digitalnega, grafičnega in animiranega, da bi se naselila v pore svojega časa.

Z vinom in poezijo se je v Beogradu sladkala Ariana.