Prednovoletno razpoloženje ter sam silvestrski večer v Cankarjevem domu je več dni zapored dvigala predstava z naslovom Megla, plod soustvarjanja kanadske skupine Cirque Eloize, ustanovljene leta 1993, in švicarskega Teatra Sunil, ki je bil ustanovljen že desetletje poprej. Obe skupini sta v svojem obsežnem opusu ustvarili vrsto predstav, ki so doživele veliko mednarodno distribucijo ter se ponašajo z mnogimi sodelujočimi artisti. Skupini sta združili svoji moči v Trilogiji neba, ki jo poleg tokratne sklepne predstave, sestavljata še Nomad in Dež.
Tudi tokratna uprizoritev pod okriljem ljubljanske umetniške vele-institucije v naš prostor prinaša gostovanje večje mednarodne produkcije, ki je s svojo kapaciteto zapolnila nič manj kot obsežen volumen Gallusove dvorane. Slovenskemu občinstvu se je taista zasedba predstavila že leta 2005 in ga očitno navdušila, saj se je množično odzval tudi tokratnemu obisku.
Čeprav gre za vrsto sodobnega cirkusa, predstavo poleg gibalnih sekvenc v veliki meri zaznamujejo elementi gledališča. Preko šaljive igre nekaterih akterjev predstava dobiva interaktivno obliko, v kateri spominja na tradicionalni cirkus, v katerem točke med seboj povezujejo z občinstvom komunicirajoči klovni.
Predstava je sestavljena iz dveh dejanj, ki ju sestavlja po 11 ločenih prizorov. Gre za samostojne enote, z lastnim imenom, vsebino ter predvsem s poudarkom na raznovrstnih medijih. Njihova interpretacija se tako giblje od akrobatske spretnosti na visečih vrveh ali trapezih, torej od fizičnega gledališča, k petju in glasbi. Vsak prizor zaznamuje specifičen detajl, ki je lahko izključno scenski, kot so na primer zamaški, ki se v deročem toku usujejo na tla.
Posamezne sekvence spremlja zgodba dveh moških, ki sta živela nekje na podeželju, kjer se je pozimi pogosto priplazila gosta megla. Ta ostaja povezovalna nit le na besedni ravni in se presenetljivo, kljub mnogim estetskim dodatkom ne poja
vi tudi na odru, kljub temu pa skozi pripovedovano ohranja svojo skrivnostno naravo. Predstava nas – predvsem skozi čustveno noto omenjene zgodbe – pravzaprav popelje v pravljični svet, kjer so palčki nekoliko manj okorni in kjer vile poleg lepote in miline spremlja tudi dejstvo, da so premagale morebitni strah pred višino.
Predstava torej nima dosti skupnega s plesočimi sloni cirkuških aren iz časov našega otroštva. Sodobni cirkus, sicer nastal iz tradicionalne oblike potujoče zabave, razvija predvsem umetniški potencial znotraj visoko profesionalnega gibalnega eksperimenta, ki ga namesto zarjavelih trobent spremlja klasična glasba, hkrati pa kot cirkus za odrasle razveseli tudi tiste gledalce, ki še niso pozabili na svet otroških igric.
Gugala se je Alja
Tudi tokratna uprizoritev pod okriljem ljubljanske umetniške vele-institucije v naš prostor prinaša gostovanje večje mednarodne produkcije, ki je s svojo kapaciteto zapolnila nič manj kot obsežen volumen Gallusove dvorane. Slovenskemu občinstvu se je taista zasedba predstavila že leta 2005 in ga očitno navdušila, saj se je množično odzval tudi tokratnemu obisku.
Čeprav gre za vrsto sodobnega cirkusa, predstavo poleg gibalnih sekvenc v veliki meri zaznamujejo elementi gledališča. Preko šaljive igre nekaterih akterjev predstava dobiva interaktivno obliko, v kateri spominja na tradicionalni cirkus, v katerem točke med seboj povezujejo z občinstvom komunicirajoči klovni.
Predstava je sestavljena iz dveh dejanj, ki ju sestavlja po 11 ločenih prizorov. Gre za samostojne enote, z lastnim imenom, vsebino ter predvsem s poudarkom na raznovrstnih medijih. Njihova interpretacija se tako giblje od akrobatske spretnosti na visečih vrveh ali trapezih, torej od fizičnega gledališča, k petju in glasbi. Vsak prizor zaznamuje specifičen detajl, ki je lahko izključno scenski, kot so na primer zamaški, ki se v deročem toku usujejo na tla.
Posamezne sekvence spremlja zgodba dveh moških, ki sta živela nekje na podeželju, kjer se je pozimi pogosto priplazila gosta megla. Ta ostaja povezovalna nit le na besedni ravni in se presenetljivo, kljub mnogim estetskim dodatkom ne poja
vi tudi na odru, kljub temu pa skozi pripovedovano ohranja svojo skrivnostno naravo. Predstava nas – predvsem skozi čustveno noto omenjene zgodbe – pravzaprav popelje v pravljični svet, kjer so palčki nekoliko manj okorni in kjer vile poleg lepote in miline spremlja tudi dejstvo, da so premagale morebitni strah pred višino. Predstava torej nima dosti skupnega s plesočimi sloni cirkuških aren iz časov našega otroštva. Sodobni cirkus, sicer nastal iz tradicionalne oblike potujoče zabave, razvija predvsem umetniški potencial znotraj visoko profesionalnega gibalnega eksperimenta, ki ga namesto zarjavelih trobent spremlja klasična glasba, hkrati pa kot cirkus za odrasle razveseli tudi tiste gledalce, ki še niso pozabili na svet otroških igric.
Gugala se je Alja
Komentarji
komentiraj >>