Izid ploščče Orchestra of Bubbles izpred dveh let, za katero sta moči združila berlinska DJka, producentka ter šefica založbe Bpitch Control, Ellen Allien ter prav tako DJ, producent in vodja založbe Shitkatapult Apparat, je za oba vpletena v smislu mednarodne prepoznavnosti najverjetneje pomenila največji pospešek v njuni karieri. Kljub temu, da sta bila tako Apparat, posebej pa še Ellen Allien, pred tem z vsemi aspekti njunega delovanja močno vpletena v delovanje berlinske elektro scene, je plošča Orchestra of Bubbles povzročila preskok v dveh dimenzijah. Kot prvo, je dosegla visoko odmevnost tudi izven meja Nemčije in zaradi ugodnih odzivov tudi in predvsem v Združenih državah Amerike obema protagonistoma omogočila svetovno turnejo. Po drugi strani pa je bil morda največji dosežek te plošče v tem, da je zaradi svoje eklektičnosti, v kateri se prepletajo tako tehno kot IDM, glitch in nenazadnje pop, pristala v predvajalnikih poslušalcev, ki jih ne bi mogli označiti kot tipične sledilce dogajanja na plesni elektronski sceni.

Apparat, s pravim imenom Sacha Ring, je ta fenomen opazil in ob koncu lanskega leta izdal svoj tretji samostojni album. Le-ta se tako po pristopu kot tudi sami estetiki v veliki meri naslanja na prej omenjeno sodelovanje z Ellen Allien, oziroma bolje rečeno, na Apparatovo vlogo in prispevek v tem dvojcu. Plošča Walls je tako v primerjavi z dosedanjim Apparatovim ustvarjanjem, v krepkih narekovajih, precej bolj »rockovska«. Pri tem mislim predvsem na samo strukturnost skladb na plošči ter seveda niti pod razno ne na zvočno estetiko, pa čeprav je sem ter tja na plošči Walls moč slišati tudi kitare.

Apparat s svojim zadnjim dosežkom poslušalcu sicer ne ponudi ničesar radikalno novega, a hkrati pokaže na svež pristop k ustvarjanju. Če smo bili dosedaj od izvajalcev tipa Sigur Ros ali denimo Radiohead, če omenim zgolj dva najbolj prepoznavna, vajeni, da so se z vnašanjem elektronike v svojo glasbo povsem oddaljili od svojih (rockovskih?) korenin, je pri Apparatu zanimivo to, da do precej podobnega rezultata pride z ravno obratne strani. Včasih gre pri tem morda celo malce predaleč, saj se denimo pri drugem delu skladbe Fractales godalni vpadi nevarno približajo temu, kar so Sigur Ros počeli na plošči Ágćtis byrjun.

Plošča Walls postreže tudi s šestimi vokalnimi skladbami, v katerih lahko slišimo Apparata ter gostujočega Raza Oharo, sicer tudi člana Apparatovega živega benda, v katerem slednji poje, Jörg Waehner sedi za boboni, Apparat sam pa igra kitaro, klaviature ter manipulira z elektronskimi pomagali. Prav v skladbe v katerih poje Raz Ohara, predstavljajo šibke točke albuma, saj se pretirano popiš zaranžirane skladbe ne vklaplajo najbolje v preostanek plošče, med tem ko po drugi strani Apparatova vokalna vpada v skladbah Birds in Arcadia, izvedena v očitni maniri Thoma Yorka, delujeta precej bolj zaokroženo.

Nadaljevanje svojega dela je Apparat torej več kot očitno zastavil dvotirno. Po eni strani ostaja DJ in producent plesne glasbe, po drugi pa z živim bendom in kitaro v roki na svež način odkriva sicer že odkrita prostranstva elektro-rokovskega ambientalizma, plošča Walls pa mu pri tem nudi krasno izhodišče za nadaljevanje tovrstnega početja.