Kultura> Nove pisarije

Stari mojster Thomas Bernhard in njegov zadnji slovenski prevod (6910 bralcev)
Torek, 22. 1. 2008
Katarina V

Stari mojster Thomas Bernhard in njegov zadnji slovenski prevod

 

Današnje Nove pisarije niti niso tako nove, saj je Bernhard roman z naslovom Stari mojstri. Komedija izdal že leta 1985. Je pa konec lanskega leta pri Beletrini izšel njegov slovenski prevod Janija Virka, zato se bomo danes posvetili predvsem tej, a tudi drugim Bernhardovim pisarijam.

Avstrijski pisatelj in dramatik Thomas Bernhard je vsesplošno cenjen avtor, saj je s svojim drzno iskrenim in nekonvencionalnim pisanjem vedno znova buril malomeščanske, narodnozavedne, katoliške in druge reakcionarne duhove. Označili so ga za avstrijskega Becketta, vendar je tako kot Ingeborg Bachmann, Elfriede Jelinek ali Christine Lavant še bolj kontroverzen in značilno avstrijski moderni pisatelj z lastnim, odrezavim, rudimentarnim, krutim, a tudi zelo čustvenim stilom pisanja.

 

Naslov zadnjega prevedenega romana se torej glasi Stari mojstri. Komedija. S starimi mojstri (Alte Meister) so seveda mišljeni klasični slikarji, ki so jim ponavadi v državnih muzejih posvečeni osrednji prostori. Tako je tudi pri naslovu omenjenega romana, saj se njegovo dogajanje odvija predvsem v Bordonejevi dvorani v dunajskem Kunsthistorisches Museum.

 

Bernhard tudi ni podnaslovil svojega romana s »komedijo« kar tako. Zaradi njegove značilne strukture pisanja se kar v enem mahu prebijemo skozi tirade kritičnega monologa, saj roman v Bernhardovem stilu ni nič drugega kot to. Na koncu pa se vprašamo, kaj neki je bilo tu komičnega. Vendar se je Bernhard znal mojstrsko izogniti depresivnemu, svetoboljnemu vzdušju, saj je bil velik cinik, ki je dojemal življenje, svet, še posebno pa smrt kot nadvse komične.

 

Thomas Bernhard je bil obseden s pisanjem, pisati je moral, da je lahko živel. Zato je bil izredno plodovit pisatelj in dramaturg, na začetku kariere tudi pesnik. Če poznamo njegovo življenje, lahko v njegovih delih v več likih hkrati prepoznamo njegove osebne lastnosti, izkušnje, misli in besede. Zdi se, kot da si je s pisanjem zdravil dušo in kot da je v svojem zadnjem romanu z naslovom Izbris poskušal dokončno opraviti s svojim življenjem - ga na koncu izbrisati.

 

Thomas Bernhard se je rodil leta 1931 na Nizozemskem, kjer je njegova mati delala kot služkinja. Očeta ni nikoli spoznal in se je še kot deček preselil k materinemu očetu v Salzburg. Ded je bil zmerno uspešen pisatelj in je malega Thomasa že zgodaj navdušil nad določenimi pisatelji, filozofi in skladatelji, ki jih Bernhard v svojih delih vedno znova izpostavlja kot edine prave. Izobražen in kultiviran ded je bil torej nekaj najboljšega, kar se je, po pisateljevih besedah, proletarskemu dečku kot je bil on, lahko zgodilo.

 

S 16-imi leti je Thomas Bernhard hudo zbolel za pljučnico, ki se je razvila naprej v tuberkolozo. Zdravniki so ga že odpisali, a je vseeno preživel in soočenje z umiranjem in smrtjo ga je zaznamovalo za celo življenje. Nekateri celo trdijo, da se njegove težave z dihanjem odražajo na njegovem stilu pisanja - odsekane izjave, porojene iz kratke sape. Tudi večina njegovih junakov ima težave s pljuči. V enem od sanatorijev je v mladosti spoznal 35 let starejšo žensko, s katero sta bila tesno povezana vse do njene smrti leta 1984.

 

Smrt sorodne duše pa ima v romanu Stari mojstri pomembno vlogo, saj je avtor to izkušnjo prenesel na ostarelega junaka Regerja, ki se sooča z bolečo izgubo, težavnostjo in slabo vestjo zaradi svojega nadaljnjega obstoja. Z izjemo avtobiografskih romanov se je Bernhard s tem osebnim priznanjem čustvene bolečine prvič tako odprl svojemu bralstvu. Čeprav je imelo njegovo pisanje vedno avtobiografske poteze in je junakom, ki so bili vedno posebneži, samodržci ali izobčenci, polagal v usta svoje besede, se zdi, na ni nikjer tako razkril svoje čustvene bolečine.

 

Bernhard se je namreč imel bolj za objektivnega kritika malomeščanske, hinavske, katoliške družbe, kar je seveda najbolj letelo na Avstrijo, ki jo je označil za kaotično in demonsko deželo. Toda njegovo kritično držo do države, institucij, umetnosti, religije, zgodovine, znanosti, itd., lahko brez težav apliciramo na vsako družbo. Kar zahteva Bernhard od človeka, je samostojno mišljenje, hrbtenica in razum - to so osnove za človekovo kritično držo do sveta.

 

Toda Bernhard je v svojih razmišljanjih in početjih - prav tako kot njegovi junaki - velikokrat paradoksalen. Sovraži svojo domovino, a jo vseeno tako ljubi, da ne bi nikoli živel izven nje. Počne stvari, ki so mu docela odvratne; enako tudi na primer junak v romanu Sečnja, ki se skozi vso knjigo sprašuje, zakaj neki je prišel na obisk k bivšim prijateljem, s katerimi je opravil že pred 30-imi leti. Tudi umetnost analizira do potankosti, vidi v njej vse možne hibe, kič, pretencioznost, ponavljanje in lažnivost, pa vendar mu pomeni največ, bistvo za izpolnjeno življenje.

 

Umetnost je Bernhardu najsvetejša, toda prav zato mora biti človek do nje še posebno kritičen; sploh do lastne. Ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse umetnost, kar nosi takšno oznako. Tovrstno razmišljanje je prisotno v vseh Bernhardovih romanih. V njegovem najslavnejšem in v slovenščino še neprevedenem romanu iz leta 1983 Der Untergeher, ki bi ga lahko prevedli kot Propadnik, je soočenje z lastno nepopolno virtuoznostjo celo pogubno za dva junaka, saj ne moreta parirati geniju Glennu Gouldu in zato raje vsak po svoje umetnosti obrneta hrbet. Kot pianista propadeta, ker se zavesta, da nista genija, Gould pa seveda propade prav zato, ker to je. Mimogrede, v ozadju poslušamo znamenite Goldbergove variacije Johanna Sebastiana Bacha v interpretaciji Glenna Goulda.

 

Toda razlika med Propadnikom in Starimi mojstri je ta, da je v prvem opisan neuspeh v umetnosti, v drugem pa neuspeh umetnosti same. V Starih mojstrih je Reger, izkušen ljubitelj umetnosti in glasbeni kritik za revijo Time, prišel do zaključka, da je bolj ali manj vsa umetnost nepopolna. Ob podrobnejšem pogledu, poglobljenem branju ali pozornejšem poslušanju lahko povsod najdeš kakšno napako. Po njegovih besedah je «umetnost najvišja in najodvratnejša hkrati«. Pri Propadniku je umetnost za vse tri junake pogubna, v Starih mojstrih pa je v nasprotju s tem odrešilna, čeprav seveda ne vsa in ne v celoti.

Dürer naj bi bil po Regerju pra-naci, Stifter zategnjen filister, Bruckner zamazovalec glasbe, Heidegger le smešen nacional-socialistični omejenec v pumparicah, debeli in smrdljivi Bach skrajno smešna in nerodna pojava, Beethoven enotonski krčeviti nasilnež, Mozart, Schiele in Klimt naj bi bili mojstri kiča, Mahler pa absolutno precenjen. Stari mojstri so zaprti v muzej, doživljenjsko obsojeni na smešnost, kot to velja tudi za velikane duha, pozabljene na zaprašenih knjižnih policah.

 

Trideset let že zahaja Reger vsak drugi dan v dunajski Umetnostnozgovinski muzej, kjer si ogleduje Tintorettovega Moža z belo brado. Na ovitku slovenskega prevoda lahko vidimo skico tega portreta. Čeprav ni slika nič posebnega, ga pomirja, mu daje občutek varnosti, saj edino na njej ni mogel opaziti niti ene napake. Brezhibni Mož z belo brado mu predstavlja sidrišče, je središče njegovega življenja, saj je ob njem tudi spoznal svojo ljubljeno pokojno ženo in sklenil dolgoletno prijateljstvo z muzejskim paznikom Irrsiglerjem.

Reger je tako kot proti umetniškim izdelkom in njihovemu perverznemu razstavljanju po muzejih sovražno naperjen tudi proti umetnostnim zgodovinarjem, ki da so pravzaprav uničevalci umetnosti. Zmožni so do smrti v prazno govoričiti o njej, čeprav o njej nimajo niti najmanjšega pojma. Tako misli tudi paznik Irrsigler, ki je z leti postal Regerjev zvesti podanik in dobesedno in verjetno nezavedno ponavlja Regerjeve izjave, kot da bi bile njegove. Reger goji do njega vzvišen in pokroviteljski odnos in meni, da mu je uspelo paznika vzgojiti v boljšega poznavalca umetnosti od večine obiskovalcev muzeja.

 

Vprašanje ostaja, v kolikšni meri se je Bernhard identificiral z Regerjem, saj je zanj pri oblikovanju likov značilno neizmerno pretiravanje. Reger deluje preveč v svoj prav prepričan in vzvišen, da bi bil lahko simpatičen. Je izmišljen lik in njegovega dojemanja umetnosti ne smemo enačiti z Bernhardovim. Vendar kljub poveličevanju vloge umetnosti izreče Reger proti koncu svojega monologa pomemben stavek, ki deluje spet bolj Bernhardov, namreč da vsi stari mojstri in véliki duhovi ne morejo nadomestiti ljubljenega človeka. Iz te ključne izjave je razvidno, da Bernhard in njegovi liki niso samozadostni ljudomrzniki, kot bi se na prvi pogled lahko zdelo, ampak jih navkljub vsej tragiki in razočaranju druži ljubezen do življenja.

Šele na koncu knjige se razkrije, kako banalen namen ima Regerjev monolog in najbrž, zakaj je podnaslov romana »komedija«. Pripovedovalca Atzbacherja je namreč želel povabiti na predstavo v dunajski Burgtheater, a ga je bilo sram vprašati, zato je sledilo triurno nakladanje. Burgtheater je namreč pojem dunajskega kulturnega snobizma in Bernhard v vseh svojih delih pljuva po njem in njegovih igralcih, čeprav, spet paradoksalno, je prav tam dovolil uprizoriti mnogo svojih iger.

 

Struktura romana je posebna prav zaradi vloge pripovedovalca, ki je pravzaprav nična. Za Atzbacherja izvemo le, da je pisatelj, ki še ni ničesar izdal, in da je poleg paznika edini človek, ki mu Reger še zaupa. Za Bernharda značilno monologiziranje je tu podano v tretji osebi: «je rekel Reger«. Zdi se, da je Reger tako močna osebnost, da ni le paznik Irrsigler njegovo trobilo, temveč tudi pripovedovalec Atzbacher. Vsi trije pa so, kot da bi bili razcepljene osebnosti Thomasa Bernharda. Regerja torej sestavljajo najmanj štiri osebe, zato v gledaliških adaptacijah romana na muzejski klopi sedita vsaj dva igralca, včasih pa tudi štirje.

 

Podobnost Regerja z Bernhardom je poleg tega, da si ogleduje stvari, se druži z ljudmi in hodi na mesta, ki jih ne mara ali celo prezira, predvsem v njegovi neizprosnosti in brezkompromisnosti, kar je spet absurd. Toda, kot je bilo že rečeno, Bernhard ni tako dosleden ali trmast pri svojih kritikah, da bi se povsem izoliral. Družbo potrebuje, saj se zaveda, da je del nje. Res je onesnaževalec gnezda, kot so ga označili Avstrijci. Pokazal jim je zrcalo in jim ob vsaki priložnosti očital malomeščanskost, zdaj prikrito simpatijo z nacional-socializmom, estetiko alpskega kiča in katoliško zlaganost, a je vseeno živel med njimi.

 

Neizprosen je bil tudi do svojih bivših prijateljev, ki jih je v romanu Sečnja opisal kot propadle kvaziumetnike, ki jim na Dunaju nikoli ni zares uspelo narediti kariere, a so se še naprej pretvarjali, saj so uživali državno podporo. Neki skladatelj se je prepoznal, ga tožil in dosegel, da so knjigo s pomenljivim podnaslovom Razburjenje v Avstriji prepovedali, Bernhard pa se je odločil, da bo izdajal le še pri nemški založbi Suhrkamp in da bo sam prepovedal uvoz svojih knjig v Avstrijo in njihovega gledališkega uprizarjanja, vse dokler ne bo poteklo 75 let po njegovi smrti. Tudi Stari Mojstri, ki so sledili Sečnji, so zaradi ostre kritike splošno cenjenega pisatelja Stifterja in avstrijske kulturne tradicije nasploh užalili takratnega ministra za šolstvo, ki je Bernhardu predlagal obisk psihiatra.

 

Najbolj in še zadnjič pa je Bernhard dvignil avstrijski prah leta 1988 z uprizoritvijo drame Heldenplatz; to je trg, na katerem je Hitler leta 1938 navdušenim Avstrijcem razglasil anšlus. Drama je bila napisana za stoto obletnico Burgtheatra in je povzročila največje proteste v zgodovini povojne Avstrije. To je bil dokončni obračun z domovino, kjer je bilo govora o »šest in pol milijona debilov«, tako da je užalil vsakega Avstrijca posebej. Bernhardovo prepoved tiskanja in uprizarjanja v Avstriji so njegovi dediči opustili z ustanovitvijo Sklada Thomasa Bernharda leta 1998. Zanimivo je, da je že pred tem večina slovenskih prevodov izšla prav pri celovški Mohorjevi družbi v zbirki Austriaca.

 

Reger v Starih mojstrih pravi, da se je glasba v Avstriji lahko razvila do polnega razcveta zato, ker je Habsburžani niso imeli za tako nevarno, kot sta lahko slikarstvo in književnost. Od vseh umetnosti pomeni glasba Bernhardu največ. To ni čudno, če vemo, da je poleg dramaturgije in igralstva študiral tudi petje in glasbo. Verjetno je zato tudi njegov stil pisanja matematičen in glasben, saj ga zaznamujejo ritmična ponavljanja in variacije. Ta tehnika je sorodna tendencam sodobne glasbe in z obveznim dodatkom premega govora postane njegova zgodba samoreferenčna, ne pripoveduje več o nečem, temveč o pripovedi sami in o njenih omejitvah.

 

Tudi vsebinsko se je Bernhard vedno znova posvečal glasbi. V Sečnji opisuje zapitega skladatelja, Webernovega naslednika, v Starih mojstrih se čez več strani razpiše o Brucknerju in Mahlerju, v Propadniku pa je tako ali tako govora skoraj samo o glasbi. Toda v temeljite teoretične razprave se Bernhard ne spušča, glasbo uporablja res bolj za strukturo teksta. Njegovo pisanje ima praviloma tri komponente. Prva je aktualna, ko pripovedovalec pove, kje se nahaja, druga je povzemanje besed drugih oseb in tretja je pripovedovalčevo razmišljanje, ki sledi kot ponovitev druge komponente.

 

Poleg teh različnih dimenzij pripovedi so pri Bernhardu ključne že omenjene ponovitve in variacije. Besede se v odsekanih izjavah ponavljajo, se stopnjujejo v enem samem, neprekinjenem toku brez odstavkov in odlomkov. Bernhard se je s svojim lapidarnim načinom razvil v res pravega mojstra pripovedovanja. Bralec se sploh ne zave, kako je v koncentričnih krogih, ki se zdijo kot le en sam krog, prišel do specifičnega vzdušja, do vseh informacij, do poteka in do samega sporočila zgodbe. S temi ponovitvami pa se na videz ponavljajo tudi podobne, sorodne besede, ki so ponavadi poudarjene v kurzivu. Prevajanje je zaradi tega besednega stopnjevanja še težje, vendar je Janiju Virku to v Starih mojstrih dokaj dobro uspelo.

 

Ko je Bernhard kot pripovedovalec v Propadniku opustil praktično ukvarjanje z glasbo, je postal sodni poročevalec pri nekem salzburškem časopisu, kar je znova vplivalo na njegovo pisanje v kratkih, enostavnih stavkih v pogojniku in v premem govoru. Kot primer Bernhardovega shizofrenega načina pisanja (večplastna pripoved, ponovitve, stopnjevanje) poslušajmo odlomek iz še neprevedenega romana Das Kalkwerk:

 

Kar odlikuje Bernharda kot umetnika in človeka, je predvsem njegova iskrenost, ki jo je zahteval tudi od ostalih. Ne olepšuje sveta, ampak ga prikaže takšnega, kot je. Zaradi te potrebe po resnici Bernhard ostro nastopa proti kiču, patetiki, enoumju, hinavščini, laganju samemu sebi itd. S svojim lucidnim pregledom nad dejanskim stanjem, nad resnico, ki je skrita pod površjem, je opozarjal na patologijo družbe, a se je ob tem spretno znal izogniti nepotrebnemu moraliziranju.

 

Na vprašanje, če je vse res, kar je napisal, je enkrat odgovoril, da je vse realno, drugič pa, da je vse umetno. Da kar pišejo pisatelji, se ne da primerjati z resničnostjo. Sicer pišejo, kako je vse grozno, propadlo in brezizhodno, vendar je ob tem resničnost tako huda, da se je ne da opisati. Še nikomur ni uspelo opisati resničnosti táke, kot je, in to je najbolj grozno. Bernhard je zase dejal, da ni pripovedovalec zgodb, saj zgodbe sovraži že od vsega začetka, temveč da je uničevalec zgodb.

 

Njegova življenjska tema, ki se vije skozi celoten opus, je bila smrt. Slovita je njegova izjava, da je »vse smešno, ko pomislimo na smrt«. Sam se smrti ni bal, saj ji je že zgodaj zrl v oči, se z njo soočil in se ji smejal v obraz. Zase je trdil, da je vesela oseba, pa naj bo vse še tako tragično. Bil je pesimistični optimist (ali obratno?) z zelo inteligentnim smislom za humor. Neskončni absolutni monologi njegovih junakov so pravzaprav skozi vso knjigo ponavljajoča se tarnanja ali tožbe. A vendar so figure vsej njihovi tragiki navkljub izredno smešne. Kar je resno, lahko postane komično, bralec ima prosto izbiro, ali se bo smejal ali jokal.

 

Bernhard še do danes razdvaja in to do ekstrema - ali ga ljubiš ali pa ga sovražiš. Ni čudno, saj je tudi sam ljubil ekstreme in pretiravanja, čeprav se je na koncu vedno držal svojih pravil in verjel v neke splošne zakone. Njegove osebe z neprekinjenim tokom misli so velikokrat znanstveniki, ki zlivajo svoj žolč nad »nevedno rajo«. Poleg iskrenosti zahteva Bernhard od svojih soljudi predvsem kompetentnost. Stari mojstri so bernhardovska žalostinka za Avstrijo, zahodnjaško umetnost in kulturo in nenazadnje za dunajski Burgtheater. Ne glede na naslov in kraj dogajanja se likovna umetnost obravnava le obrobno, tako ali tako je sama vsebina nepomembna. Stari mojstri so tu manj na tapeti kot tisti, ki brez duše o njih govoričijo. Bernhard tu znova napada eno svojih glavnih tem, znanost.

 

Roman Stari mojstri je dejansko velikokrat izredno komičen. Na primer: »Genij in Avstrija se ne razumeta. V Avstriji moraš biti povprečen, če hočeš priti do besede in biti resno vzet ...« Te besede je Bernhard položil v usta pripovedovalcu Atzbacherju in so še najbolj primerne za avtorja samega. Thomas Bernhard je bil izredno večplastna in težko doumljiva osebnost. Tudi njegovi junaki, v našem primeru seveda glasbeni filozof Reger, so prav tako kompleksni in kritični liki.

 

Thomasa Bernharda je le nekaj mesecev po zloglasni predstavi Heldenplatz februarja leta 1989 zadel srčni infarkt. Na lastno željo je bil pokopan brez velikih ceremonij. Po svetu so se razlegli komentarji kot na primer, da je njegova smrt katastrofa za literaturo. Slavili so ga zaradi njegovega «veselja do življenja« in ga označili za »sovražnika enoumja« ali kot »ujetnika Dunaja«. Znan nemški literarni kritik Marcel Reich-Ranicki je izjavil, da je bil Bernhard »v nemški književnosti najbolj temačen poet in najbolj grenak profet«, ki je s svojo avstrijsko posebnostjo dosegel literarno univerzalnost.

 

Ker je prerok v lastni domovini praviloma preganjan, je bil seveda tudi Bernhard v tujini veliko bolj uspešen. Ne glede na vse hvale in navdušenja, pa je treba delo Tomasa Bernharda vzeti resno, saj bi ga najbolj razžalostilo, če bi ga neopaženega pustili na zaprašenih knjižnih policah ali ga postavili v muzej s starimi mojstri. Thomas Bernhard enostavno ne more biti star in zaprašen mojster, saj so njegove glavne teme (smrt, življenje, umetnost, narava in znanost) nesmrtne in je njegova trezna kritika družbe, umetnosti, omejenosti, poveličevanja in pretvarjanja vedno aktualna in nujna za vsako družbo.

 

V slovenščini se nam kmalu obeta še en Bernhardov roman, to je Wittgensteinov nečak, ki je v tisku pri celovški Mohorjevi družbi. V njem piše Bernhard o svojem tesnem prijatelju Paulu Wittgensteinu, nečaku znamenitega filozofa Ludwiga. Paul Wittgenstein je bil psihični bolnik, ki je razdal vse svoje bogastvo in klavrno umrl, vendar je Bernhard o njem trdil, da ni bil nič manjši filozof od strica, ki pa ni bil nič manjši psiho od nečaka. Seveda pa je že skrajni čas tudi za slovenski prevod Propadnika, ki je v originalu izšel daljnega leta 1983, saj velja za Bernhardov najslavnejše delo in je bilo pri nemškem časopisu Süddeutsche Zeitung všteto med 50 ključnih romanov svetovne literature 20. stoletja.

 

Za konec poslušajmo še samega Thomasa Bernharda, ko prebira iz svoje kratke zgodbe Midland in Stilfs. Žal nam ni uspelo dobiti zvočnega zapisa Starih mojstrov ali Wittgensteinovega nečaka, zato pa lahko slišite tipičen izsek bernhardovskega besedila, ki ga avtor interpretira z vsemi ponovitvami in poudarjenim gnevom:

 

To bi bilo zaenkrat o Thomasu Bernhardu vse. Upamo, da smo vam zbudili apetit in da se boste zagrizli vsaj v Stare mojstre. Nove pisarije je pripravila Katarina V.

Re: Stari mojster Thomas Bernhard in njegov zadnji slovenski prevod
Tomaž Makovec [29/07/2009]
Thomas Bernhard v knjigah in Radio študent v etru sta dva dragulja, zaradi katerih se mi zdi smiselno in zanimivo živet tukaj in zdaj. Čakam na njegov prevod dela "Der Untergeher", ali pa bom vzel kar hrvaški prevod v roke. Bernhard mi je kot flaša vina v rokah alkoholika. Skoraj celo sem že spil, v flaši imam še en deci (Stari mojstri), ki ga panično hranim za čase, ko bom spet na tleh. Nepričakovana uprizoritev komedije "Moč navade" v mali drami me je vzradostila kot se vzradosti klošar, ko mu v roke potisneš evro za flašo.
odgovori >>

Re: Stari mojster Thomas Bernhard in njegov zadnji slovenski prevod
DUŠAN Š. [01/07/2008]
Bernhart je pravgotovo eden od največjih pisateljev dvajsetega stoletja. Ko sem prebral prvič roman "SEČNJA", sem se takoj našel v njem. Mnogi ga ne razumejo, kajti njegova dela so pisana le za izbrance. Vsesplošna razgledanost je nujno potrebna, da ga razumeš. Pravzaprav moraš biti genij, da ga bereš med vrsticami, kakor filozofa Otta Wainingerja, njegovega vzora. "IZBRIS" je mojstrovina 20. stoletja. Priporočam v branje izrednim, za polprečneže je le zatežen nergač in pompoznež.
odgovori >>