Tokratna gostja Maskinega predavanja, belgijska dramaturginja Marianne Von Kerkhoven, je za namen raziskovanja svoje lastne (ustvarjalne) zgodovine v primerjavo vzela dve plesni uprizoritvi, pri katerih je sodelovala. Med prvo, ki je nastala leta 1986, in drugo iz leta 2007 so se sicer resda dogajale umetniške in družbene turbulence, a očitne konceptualne vzporednice znotraj obeh projektov so bile tiste, ki so jo angažirale, da se ju loti skozi perspektivo fenomena zgodovine v umetnosti.

Profesorica, publicistka in hišna dramaturginja v bruseljskem Kaaitheatru Marianne Von Kerkhoven je v svoji karieri sodelovala s številnimi uveljavljenimi evropskimi avtorji na področju plesa in gledališča, kot so Anna Teresa De Keersmaeker, Jan Lauwers (Needcompany) in Jan Decorte. Svoje pedagoško delo pa še vedno izvaja na šolah P.A.R.T.S. in Rits v Bruslju ter na univerzi v Antwerpnu in na Dasartsu v Amsterdamu. Na eni strani teoretičarka in na drugi praktična ustvarjalka še vedno preiskuje in preverja razmerja ter funkcionalne vezi med umetnostjo in znanostjo.

Uvod v predavanje, s celotnim naslovom Spraševanje o preteklosti - Uporaba zgodovinskega materiala in njegovo preverjanje v dramaturškem delu, je Marianne Von Kerkhoven začela s podporo teorije in ključnih referenc, ki so se navezovale na njen čas in prostor ustvarjanja. Od Walterja Benjamina, Kierkegaarda in Walterja Elliotta pa do Petra Weissa in Franka Ankersmita, ki so ji preko svojih opusov pomagali razjasniti in razčleniti kontekstualizacije gledaliških praks in posledično izpeljavo umetniških relacij med določenimi praksami in zgodovino.

Pa vendar je s premestitvijo teoretske tematike na izkustveno raven in prikazovanje nekajminutnih odlomkov iz obeh predstav, predavanje pridobilo na obojestranski intenzivnosti. Skozi optiko lastnih izkušenj se je Von Kerkhovenova lotila estetskih analiz dveh projektov, pri katerih je sodelovala kot dramaturginja. Gre za predstavo Bartok / anotacije iz leta 1986 in performans - instalacijo I/II/III/IIII [one - two - three - four], ki je doživela premiero novembra 2007.

Kot je dejala, so bili prvi impulzi, da se spopade z njuno primerjavo, povsem intuitivni in so skorajda temeljili na vraževerju, ki so ga vzbudile paralelne postavke projektov. V obeh uprizoritvah so namreč nastopale štiri plesalke, vse oblečene v črna oblačila. Prva predstava je vstopala v raziskavo recipročnih odnosov med glasbeno kompozicijo in kompozicijo gibanja; druga pa je interpelirala, ali tehnologija uravnava človeka ali obratno.

Sodelovanje pri predstavi Bartók / anotacije, ki je nastala leta 1986 po ideji koreografinje Terese de Keersmaeker in skupine Rosas, je bilo njeno prvo srečanje s plesom, saj je bil na sploh sodobni ples takrat na območju Flandrije razmeroma nov scenski fenomen. Na začetku »minimalističen« - z nostalgijo, »neskladnostjo« in agresijo formiran projekt - je kasneje pridobil vrsto privržencev, danes svetovno znanih koreografov (Jan Fabre, Wim Vandekeybus, Alain Platel), ki so sledili in razvijali njegovo gibalno estetiko. Kot že povedano, je predstava Bartók / anotacije odkrivala vzajemne ritmične elemente giba in glasbe. Gibanje štirih plesalk se je ob skladbi Béle Bartóka Quator N°4 zlilo v svojevrstno konotacijo teksta, vizualnih podob in plesnih akcij. Struktura zvočne kompozicije je začrtala bazično dramaturško strukturo celote, a pod pogojem doslednosti povezovalnih delov izvirne strukture glasbe, ki je pogojevala gibanje. Proporcij in tempo skladbe sta se tako torej »uglajeno« in skozi krožni princip prezrcalila v celostni nastop.

Z motivom »živih« marionet se je lucidno karikiralo zmuzljivo razmerje med človekom in Bogom oziroma potencirala se je bitka med mehaniko in »živim mesom«. Ker so premiki mehaničnih strojev sicer kontrolirani, pa zato umanjka popolna nadzorovanost človekovih kretenj. »Robotski akterji« se ob svojih napakah vrnejo nazaj na človeški nivo, mehanična oprema pa izgubi moč brezhibnega vodenja. Zato je reprodukcija zaradi nepredvidljivosti človekove nagonskosti neizvedljiva, čeprav ga izhodiščno usmerjajo mehanična sredstva.

Morda pa se zgodovina ponavlja vsakih enaindvajset let. Potem ko pade Berlinski zid, zavest globalizacije ter ideologija kapitalizma presežeta vse možne meje in tehnologija poka po šivih ... nekateri še vedno ostajajo marionete. V rokah, če že ne koga drugega, pa gledališča.