Sreda, 6. 2. 2008
MarioB
*
Domače jazzovsko ustvarjanje bi sicer težko opredeljevali z regionalnimi posebnostmi, saj se večina dogajanja odvija po principu sodelovanj, tako med samimi domačimi kot tudi ob navzočnosti mednarodnih imen. Vendarle pa je že nekaj let nekako samoumevno, da gojijo glasbeniki, delujoči na štajerski sceni, posebno nagnjenje do združevanja jazza z raznoterimi tradicionalnimi godbami, od afriških in arabskih do balkanskih in indijskih. Med štajerskimi glasbeniki je v zadnjih letih v ospredje, zahvaljujoč števinim odmevnim projektom, stopil pihalec Vasko Atanasovski, ki ga danes gostimo s koncertnim albumom, nastalim na priznanem švicarskem festivalu Alpentöne. Album sicer ponuja v posluh pester nabor etničnih melodij, močnih in melanholičnih, od klezmerja do arabskih tonov, a nas še bolj navdušuje zaradi imenitnega jazzovskega muziciranja, ki vse skupaj poganja in drži vkup.
Altdorf Live – zadnja, sicer samozaložena diskografska izdaja Atanasovskega, je nastal leta 2006 v kraju, ki ste ga maloprej slišali kot del naslova albuma, na njem pa naš saksofonist in flavtist vodi svoj kvartet Adrabesa. Gre za manjšo različico Adrabesa Ensembla – zasedbe, s katero je Atanasovski posnel prejšnji studijski album Tanatos Eros. Na tem albumu najdemo tudi vseh pet skladb, ki tvorijo pričujoči koncertni izdelek, a razlike so še kako očitne oziroma slišne in izhajajo točno iz tistih razlogov, zaradi katerih je treba jazzovske bende ujeti na koncertu. Atanasovski, harmonikar Simone Zanchini, kontrabasist Roberto Bartoli in bobnar Krunoslav Levačić so skladbe pošteno podaljšali, jim dodali nove melodijske in ritmične elemente ter jim z navdahnjeno, razveseljujočo igro in improvizacijo vlili pošten odmerek inovativnosti in nepredvidljivosti.
Komadi, sicer vsi delo Vaska Atanasovskega, so v studijskih različicah ponujali prepletanje jazza, klasične glasbe in različnih etno odcepov, v živih inačicah pa je četverka takšno večslojnost ohranila, hkrati pa skladbe dodobra zasukala in prvotnim vtisom dodala cel kup podpomenov. Ti niso slišni na prvi mah, saj je kvartet postregel z gosto nastlano zvočno sliko, iz katere le po nekaj zbranih poslušanjih začnejo prenicati bolj pretanjeni prispevki, minuciozna zvočenja, dotlej neslišna sozvočja.
Tako na primer v skladbi Vroče jutro harmonika deluje hkrati kot neke vrste brenčalo (no, recimo, da nas spominja na harmonij, ki ga razteguje pristaš mikrotonalnih akrobacij) in solo glasbilo, čéz pa se pnejo vriskanja Atanasovskega saksofona ter komaj slišne, zato pa toliko bolj nenavadne vokalizacije. Bobni istočasno ustvarjajo filing napetosti ter ideje, da se bo skladba zdaj zdaj razpočila v ustvarjalni evforiji, kar pa se ne zgodi, kljub mastnemu in razigranemu kontrabasu, ki poplesava in drvi – kajti raznolike spremembe se kar vrstijo in spretni muzičisti skladbo vsakič znova zasukajo v drugo smer. Skladba Vroče jutro se, kar je značilnost večine skladb, ne žene za klasično strukturo, takšno namreč, ki jo najdemo tudi znotraj improvizirane zgodbe. Njen središčni del je pač prepuščen navdihnjenemu muziciranju, pri katerem se zdi, da so glasbeniki odbluzili v popolnoma drugo smer, a pozorno poslušanje nam postreže z dognanjem, da gre za pretkano nadgrajevanje prvotne ideje ter vzorno skladno medigro.
Etno motivika je kajpak še naprej prisotna, a velikokrat služi le kot odriv k zapletenim solo prispevkom ali kombinacijam dveh glasbil, drugič spet nabrita etno viža zdrami glasbenike iz drobljenja strukture in požvižgavanja kake zasanjane melodije ter jih nažene v razburkani finale posamične skladbe. Kvartet Adrabesa nam na tem navdušujočem koncertnem zapisu streže s sočno in strastno odigrano godbo, iz katere kipi od zanosa in zavzetosti. Skladbe, poznane z albuma Tanatos Eros, se razkrijejo v novi luči in zaradi številnih in domiselnih inovacij – na primer že omenjenja eksperimentiranja z zvokom harmonike ter požvižgavanje – se nam zdi, da poslušamo popolnoma nova dela. Kar je gotovo eden poglavitnih razlogov, da se jazzerji spravijo na oder, mi pa pod njega. Več kot dobro priporočilo za tale album pa je nemara tudi dejstvo, da imamo ta mednarodni, slovensko-hrvaško-italijanski kvartet (najbrž spričo čisto navadne logistične logike) pri nas priložnost slišati nekako le enkrat na leto.
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>