Povezava do prejšnjega (31.01.2008) Četrtkovega jutranjega programa: -KLIK-





Muska da vam iz umivalnika pljuska:

1) Just Like Heaven - The Cure
2) Shining road - Cranes
3) Warm Hard in Farmland - Mice Parade
4) Palimpsest - Kammerflimmer Kollektief
5) Drop - Cornelius
6) Allergic Ego - Cosmonauts Of Innerspace
7) If You Don't Get What You Want - Deus
8) Ich Hatte Ein Wort - Einstürzende Neubauten
9) There Is An End - The Greenhornes
10) Pensando Enti - Devendra Banhart -- Devendra Ba…
11) Cheater's Armoury - Hanne Hukkelberg
12) Milice - Foltin
13) Unspoken - Four Tet
14) Natural's Not In It - Gang Of Four
15) All this time - Heartless bastards
16) Ready For The Floor - Hot Chip
17) Rusija- Idoli
18) Cmere - Interpol
19) Talk about - Jim Black
20) Come And Make Love With Me - Jose
21) Tempelhof - Julia Kent
22) Honey Bee (Let's Fly To Mars) - Grinderman
23) Paralyzer - Finger Eleven
24) Everbody's Song - Low
25) On Call - Kings Of Leon
26) No Wow - The Kills

TOPLA BUNDA #10

Danes poslušamo Vjeka Jutta - Jutt z dvema t- in malo ploščo iz leta '78 izdano pri založbi Jugoton

Pozdravljeni v jubilejni 10 izdaji oddaje Topla
bunda. Za posebno izdajo kot je današnja se torej spodobi, da tudi vam ponudimo
nekaj posebnega. Danes bomo namreč povezali začetek in konec tega tedna, ki se
je začel navihano s pustom in se bo končal svečano s kulturnim praznikom.

Prva skladba, ki jo poslušamo v podlagi, je kot
rečeno delo Vjekoslava Jutta in nosi
naslov Vrati mi moje krpice. Kot
verjetno sami slišite, pesem sloni na nagajivi glasbeni podlagi. Vendar
presenečenje in seveda analogija s šestim tednom letošnjega leta se skriva v
besedilnem delu. Tukaj se namreč srečamo z lirično, kulturno komponento
današnje plošče.

Po dolgotranjih raziskovanjih smo namreč odkrili, da
je Vjekoslav napisal predelavo Prešernove pesmi On dan si začela. Prva in sedma kitica Prešernove pesmi gresta namreč
takole: On dan si začela, otrok
pred,cvetet', že rož'ca si cela, si hvala deklet. In: Ljubezni se braniš, nje si moči kos, ti druge le raniš, jih vlečeš za
nos. Vjeko pa ju v refrenu svoje skladbe predela v: Vrati mi moje krpice, več mi je dosta tvojih šala, odluči dali si
djevojka, il si još uvjek mala. IN seveda ne moremo spregledati vpliva
legendarne Zarjavele d'vičice.

Seveda pa se Vjeko s tem ne nasiti, in mi smo mu za
to hvaležni. Na drugi strani plošče se namreč loti še ene Prešernove mojstrovine
in jo pregnete s svojim talentom. Tokrat gre namreč za znano Francetovo
pesnitev Pod oknom.

Vjeko izbere šesto kitico te Prešernove pesmi, kjer
se mešajo motivi zvezdnate noči in dvoma v dekletovo ljubezen. France je
zapisal takole: V hram poglejte, mi
povejte, zvezde, al'ona res spi; al' posluša, me skuša, al' za druzega gori.
In to predlogo jugoslovanski romantik prepesni v: Nekdje sada ona spava, dok joj zvjezde pale noči, nekom drugom sad je
žena, ja još sanjam njene oči.

Danes smo v jubilejni Topli bundi odkrivali zanimive
vezi med Francetom Prešernom in Vjekom Juttom - Jutt seveda z dvema t - z
opusom slednjega, ki je bil izdan na mali plošči leta '78 pri založbi Jugoton
in zajema skladbi Vrati mi moje krpice
in Crne oči. Z vami pa sem tokrat bil
osebno-izpovedni Janez Salan - Yassa mlajši.

Slovenski reki ...

... in potoki!


Danes: Temenica in trubadurji!

...

Hodim ob Temenici, tej hecni reki s tremi izviri, in si mrmram stare trubadurske poeme, ko me nekaj zbije na tla.

Takole obležim sredi zažvižgane note in začutim, da mi ob vrat pritiska noga, obuta v nenavaden čevelj iz kož.

Pogledam proti lastniku noge in zagledam res čudnega tipa. Bradat in lasat, pa zavit v dolg plašč, s čudno kapo na glavi, za katero si je zataknil petelinovo pero, na nogah pajkice - skratka, kot bi se nekdo za pusta našemil v Robina Hooda.

To primero je še krepil bridek meč v njegovi roki, ki je meril v moje oko.

'brdan! rečem.

Tip zarenči, zmaje z glavo in reče nekaj v - rekel bi - čudni francoščini s provansalskim nadihom. Nekaj, kar se je - prisežem - rimalo.

Emm..., gospod, francoščina bol švoh ... žn parle k an pe de fronse silvuple ...

Odkašlja se, mastno pljune in reče s čudovitim naglasom:

Kaj tu iščeš, čudni škrat?
Nosljaš, vohljaš in zgago delaš,
si mar polcaj, res bedno zgledaš -
zini že, sicer prerežem vrat!

Besede podkrepi z zlohotnim mahanjem meča. Jaz pa le ubog gobar, nič hudega sluteči sprehajalec ...

Jaz sem samo tukej mimo šel, nič nisem, oprostite ...

Tip me sploh ne posluša.

Ti govedar - odgovori strumno!
Potrpljenje moje že se bliža koncu,
molčati zdaj bilo bi res neumno,
premakni kljun, če ne boš zgnil na soncu!

Oprostite, jaz res ne vem, nisem nič hotel ....AU!

Konica meča me oplazi po licu, da začutim kri. Madona!

Zakaj ne odpreš mi ust, pritlehno ti zmene?
Budalo nespoštljivo - zadnjič dregnem te,
da mi poveš, kam, kdo, zakaj in kje.
Če ne - zarinem jeklo v srce!

**********

Ojej. Ne samo, da je njegova rima, kako bi rekel, arhaična, tip je zapovrh res nor. Ne da me ne posluša - možak me sploh ne sliši!
Pa poskusimo s starim trikom lovcev na Ganzerjeva jajca. Kot vemo, se tu pa tam najde kdo, ki govori v rimah in hkrati hoče, da tudi drugi njemu govorijo v rimah - sicer se dela, da jih ne sliši.
Za začetek ena otročja, A-A-B-B rima. Takole odgovorim besnjaku:

Oprostite, vaše blagorodje!
Nehote zmotil vaše sem ugodje -
ne vedoč, kakšnega gospoda
mi je na pot nastavila usoda!

Blagorodje se namršči, a le malo odmakne meč.

Slabo. Zoprno mi kleplješ stihe.
Ne ločiš jamba od daktila,
in v amfibrahu bi rad zapisal vzdihe.
A prav, naj bo - sreča ti je tokrat mila.

Govori zdaj - kdo si?
Kdo po sledi moji te pošilja?
Zakaj pokoj mi kradeš ti
in me na mojih potih vznemirjaš?

Takole je tekel najin riman dialog še nekaj časa. Izkazalo se je, da je tip res Francoz, rojen v Parizu, če sem ga prav razumel. V domovini je imel nekaj težav s cerkvijo - če smo natančni, so imele cerkve težave z njim, saj je raje iz pušice jemal kot vanjo dajal - pa se je vanj obregnila oblast in jo je popihal. Tudi zaprt je bil, in to več kot enkrat. Ko sem ga pobaral o tem, se mu je obraz zmračil. Odmahnil je z roko in rekel:

ni mi več sramote mar
ne mnogih muk, ki sem prestal
jih v meungški ječi. V njo spehal
me je škof Tibald d'Aussigny ...
če žegna stare babe, prav!
naj jih! - A zame ga več ni.

Tale Tibald mu je šel res na živce in je znal čezenj povedati nekaj res gorkih. Nato pa me je prijel za roko in mi šepnil:

Če me misli kdo prijeti,
češ da ga zlobno obrekujem,
naj me poskuša razumeti:
prav nič o njem ne natolcujem
zakaj le s tem ga obtožujem:
če bil je z mano mil in blag,
naj Jezus, ki nam vsem kraljuje,
bo z njim popolnoma enak.
Če pa je bil surov in strog
še mnogo bolj, kot ga dolžim,
želim, da bil bio večni Bog
enako neusmiljen z njim!

Hm, nekam znano ... Okej, okej, karkoli. Že prav. Opazilo se je, da je tip lačen, pa sem mu predlagal, da greva nekam na suho, zakuriva vesel ogenj in si spečeva jurčke iz moje košare. Možak je nekaj momljal, v rimah seveda, nato pa se je zastrmel vame in rekel:

Vesel bom, če boš v mojem bivališču gost!
A nekaj te vprašati moram - gre za zadevo delikatno,
za to mi odgovori adekvatno - znaš ceniti skrivnost?

Znam. Odvisno od skrivnosti. Kaj jaz vem. Ja, okej. Ne bom povedal nikomur - zdaj, ko vam to pravim, gazim dano besedo - povej svojo skrivnost.

Iskal po svetu sem stoletja,
prebredel stotine sem divjih rek,
živel v strašnih krajih brez poletja,
a sem le našel - vem za lanski sneg!

Hm. Človek torej ve za lanski sneg. Človek je definitivno nor. Čeprav - tedaj se mi je nekaj pričelo svitati. Sploh zato, ker je poprej omenil čudno stvar o nekakšnem kralju, ki "mu je odprl / vrata strašne ječe / in z vratu snel morilsko vrv" ... V tistem sva prišla do njegovega brloga.

Bil je res brlog - v steni nad drugim izvirom Temenice se skriva precejšnja jama, katere nizek vhod zakriva bršljan. Notri je imel moj čudak skrinjo, leščerbo, dva otepa slame in velik lonec. Stene prekrite s tapiserijami, v kotu sedlo.

Vstopiva in jaz presenečen rečem:

Kako lepo! Prav grofovsko ste si uredili
in mrzlo jamo v domek spremenili!

Zakaj govoriš kot kreten?

E? Mar se nisva tako zmenila,
da bova le v rimah govorila?

Zunaj, ti tepec. Znotraj pa ni treba blebetat na tak idiotski način. Bodi raje tiho.

Nič nisem razumel. Vprašam ga zakaj, pa mi je dal tale čuden in odrezav odgovor, ki sem ga že poznal iz neke knjige:

Ker sem videl že mnogo ljudi, ki niso govorili v rimah, pa so jih ubili ...

... po drugi strani pa niso ubili še nikogar, ki bi govoril samo v rimah, zaključim.

Tako.

Spravil sem se rezati jurčke, on pa je zakuril. Ko se je jed pričela cmariti in je jamo napolnil omamen vonj, je možak rekel tole:

Alors, votre excellence, monsieur! Čas je, da se predstaviva. Moi - je suis comte - pardon ... sem grof montcorbiejski, maitre des arts, poet, trubadur in lopov, bolj znan kot ...

V tistem se mi razjasni vse in naenkrat vem, kdo je ta tip.

... kot Fransê Viljon! rečem, bolj očaran kot začuden.

Vam na uslugo, monsieur!, odvrne Fransê.

Hecno, ne. V jami nad Temenico jem dušene jurčke z največjim pesnikom petnajstega stoletja, lopovom in čudakom, mojstrom balade Françoisom Villonom. Zdaj sem tudi razumel tisto o lanskem snegu.

Povejte mi, o kje, le kje
je Flora, kje nje strast ognjena?
Kje je Thais, ki govore,
da dvojnica bila je njena?
In Eho, lepa kot Helena,
ki zdaj prek bajerjev in rek
nam vrača jek kot skalna stena?
Le kje, le kje je lanski sneg?

...

Rekli ste, gospod, da ste našli lanski sneg?

Ja, res je. Ko so pobesili moje tovariše, sem zbežal iz Pariza in kmalu nato še iz Francije. Odkar sem napisal tisto balado, me je lanski sneg scela obsedel. Potikal sem se vsepovsod - po vrhovih Alp in Pirenejev, po afriških obalah, po močvirjih severne Umbrije. Celo na ladji sem bil, ki je plula na Poslednjo Tulo, pa se je razbila in sem dve leti preživel na Norveškem. Moral sem odkriti lanski sneg - zato sem bral alkimiste, Averroesa, geografe in poete. Pa nisem našel nič uporabnega. Dokler - dokler nisem prišel sem ...

Tip je očitno petsto let iskal ta sneg - in končal ob Temenici? Kako je sploh prišel sem? In kje je našel, kar je iskal?

Pojedla sva, nato pa je Fransê vzel dve bakli in mi pomignil, naj mu sledim.
Šla sva do konca jame in se stlačila v ozek rov, ki se je hitro spuščal. Komaj sem sledil staremu trubadurju, ko sva se napol kotalila napol plazila po podzemnem labirintu.

Naenkrat se ustavi in mi reče - čutiš?

Res. Mraz je postalo. Hudo mraz. Aha! - jama je ledenica, ena od ledenih jam, ki jih v teh koncih sploh ni tako malo. Razumem, razumem ...

Naenkrat sva prišla na dno velike dvorane, ki jo je od vrha do tal prekrival ogromen steber ledu. V njem so se razločno videle proge, ki so pravzaprav letnice - v jamo pozimi pada sneg, jeseni pa to plast snega prekrije odpadlo listje. Ko drugo zimo spet pade sneg, sta plasti ločeni in tako lahko preštejemo leta. Če hočemo ...

Zdaj se piše leto dva tisoč sedem. Balado o gospeh minulih dni sem napisal tisoč štiristo dvainšestdesetega. Če hočem poiskati moj lanski sneg, moram prešteti plasti od vrha in izbrati petsto šestinštirideseto od vrha.

Villon spleza po skalah, jaz pa za njim. Ko sva že precej visoko, se ustavi in pokaže na plast stisnjenega snega pred nama.

Voila! C'est le neige d'antan!

Stegnem roko in se dotaknem snega, ki je padal v to jamo pred petsto šestinštiridesetimi leti. Leta tisoč štiristo enainšestdesetega; leto pred tistim, ko je François Villon napisal veličastno Balado o Gospeh minulih let in njen nepozabni refren - o kje, le kje je lanski sneg?

Tukaj je. Lanski sneg Françoisa Villona.

Tedaj Villon zakriči in pade.

Mater, zmerom se mi dogajajo take reči, da mi padajo pesniki iz petnajstega stoletja in sli lomijo vratove, jaz pa sem potem vsem sumljiv. Zoprno, verjemite.

Res si je zlomil vrat in - skratka, bil je mrtev.

Šel sem ven in vhod v jamo nad Temenico zadelal z velikimi kamni. Bršljan tako prekriva vhod, da ga ni moč najti. Naj tu najde svoj mir lopov in poet, François de Montcorbier, znan kot Villon.

V steno pa sem le vklesal njegove besede izpred petih stoletij, najprimernejši epitaf zanj:

ZA STENO TO LEŽI IN SPI
OD STREL LJUBEZNI POKONČAN
UBOG ŠTUDENTEK, SVOJE DNI
FRANÇOIS VILLON IMENOVAN.
BREZ ZEMLJE BIL JE TA ZEMLJAN,
RAZDAL JE VSE, TO VESTE VSI -
KRUH, MIZO, ŠPAMPET RAZMAJAN -
KDOR TU STOJI, NAJ MU ŽELI:

NAJ VEČNI POKOJ MU DA BOG!
VSE SVOJE DNI, KAR BIL JE ŽIV,
OB PRAZNI SKLEDI JE PREBIL
UBOG IN ZMEROM PRAZNIH ROK.

BREZ DLAK JE BIL OD LAS DO NOG
KOT REPA, KI BI JO OBRIL,
NAJ VEČNI POKOJ MU DA BOG!

V IZGON GA GNAL JE ZAKON STROG
IN RITNO KOŽO MU STROJIL,
ČEPRAV JE "APELIRAM!" VPIL,
KAR JE DOVOLJ URADEN SLOG.
NAJ VEČNI POKOJ MU DA BOG!

Ko sem končal, sem si umil roke in obraz v šumeči Temenici.

V tiste kraje pa ne hodim več.