Nedelja, 10. 2. 2008
zoranp
Glasba keltskega porekla – tako tista, ki zavestno sega h koreninam svoje kulturne preteklosti, kot ona, ki se vsaj spogleduje s tovrstno tradicijo, ko jo umešča v folkovske, rockovske, jazzovske ali »new age«-ovske kontekste - je na evro-ameriškem prizorišču prisotna »od nekdaj« in jo načelno relativno dobro poznamo. A podrobnejše brskanje po tovrstni ponudbi – že po starejši, še toliko bolj pa po aktualni – kaj hitro pokaže, da je to poznavanje res zelo načelno in relativno; površno in luknjičavo, nesistematično in ozko usmerjeno predvsem k z anglo-ameriškim folkom posredovani popularnejši produkciji in morda še k nekaj pop(evkarskim) »new age«-ovskim odvodom. Dodaten paradoks je tudi v tem, da pa v delu nekaterih izvajalcev, poznanih celo v glasbenem »mainstreamu«, tega izročila ne znamo razbrati, čeprav se izrecno sklicujejo nanj; Sinead O'Connor, na primer. Keltska ali galska glasbena kultura pa že dolgo ni domena zavednih Ircev in Škotov ter po temnem izročilu Otoka brskajočih angleški (predvsem novo) folkijev. Cornwall in Wales na Otoku, francosko Bretanjo čez Rokav, francosko in špansko Baskijo ter ibersko Galicijo, pa celo del kanadske glasbene produkcije povezuje prav ta skupna, čeprav danes skozi obnavljanje zelo raznorodna tradicija. Ker je to obilen zalogaj, ki ga s svojim znanjem težko prežvečimo kar v tej oddaji, se bomo tokrat zgolj dotaknili drobca najbolj aktualnega dogajanja. In še to predvsem zvočno. Za iztočnico nam bo prvenec nove princeske keltske harfe, predstavnice novega vala obujanja tradicionalne bretonske godbe in vedno bolj uveljavljene avtorica lastne glasbe v tem kontekstu, ki jo po odprtosti in inovativnosti v pristopu primerjajo z našo znanko z Druge godbe in še od kod Elizo Carthy. Ime ji je Cécile Corbel.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>