* Zgodba o Konono No. 1 je znana. Bend je pred 30-leti ustanovil mojster likembeja oziroma palčnega klavirja Mawangu Mingiedi. Nastopal je ob različnih priložnostih na obrobju Kinšase, dokler tja ni zašel Vincent Kenis, ljubitelj romskih in drugih vaških godb iz novih urbanih naselij ter sodelavec belgijske založbe Crammed Discs. Leta 2004 je tako izšel prvenec Konono No. 1 z naslovom Congotronics. To ime nato prevzamejo mediji pa tudi drugi posredniki za naziv glasbene oblike, ki izvira iz meje med Angolo in Kongom, ki se v osnovi igra na tri različne likembeje ojačane z doma narejenimi magnetnimi mikrofoni, ki ob podpori domačih tolkal in drugih ritmičnih pripomočkov ustvarjajo distorziran hipnotični zvok.
Ta muzika se danes igra v različnih variacijah v predmestju Kinšase, a tudi na vseh odrih po svetu. Ne, nič ne pretiravamo, saj vemo, da so Konono No. 1 tik po izidu tega koncertnega albuma konec avgusta 2007, nastopili skupaj z Björk v New Yorku, še pred tem pa imeli celo skupno turnejo s Tortoise, da ne naštevamo vseh sodelovanj, koncertnih odrov in festivalov, kot tudi radijskih postaj, ki so se bohotili z godbeno ponudbo Konono No. 1 v preteklih letih. Gre torej za pravi fenomen, saj je zgodovinsko gledano le redkemu glasbeniku ali skupini iz Afrike uspelo prodreti v samo osrčje glasbene industrije kot tudi v vse njene odvode, bodisi privatne, subvencionirane ali le ljubiteljsko-prostovoljne. Če je bil dolgo časa edini res takšen primerek velikan Fela Anikulapo Kuti, je danes opaziti vsaj tri godbena afriška polja, ki prodirajo v splošno glasbeno zavest z vseh koncev in iz samih gnezd. To so poleg kongotronske scene v Kinšasi še etiopska stara in nova godba ter puščavski mojstri rockovskega bluesa opremljeni z električnimi kitarami na čelu s Tinariwen. Vendar je prav kongotronska muzika po naravi najbolj koncertna, zato je pri albumih Konono No. 1 predpostavljeno izkušeno godbeniško uho, ki si zna ustvariti koncertno ozračje kjerkoli, tudi pred računalnikom, če hočete.
Nocojšnji koncertni posnetek, kljub prej povedanemu pa ni brez pomanjkljivosti, čeprav so te bolj profesionalne narave. Zdi se, kot da ta posnetek najprej sploh ni bil mišljen za izdajo, a je to narekovalo tržišče in še bolj zahteve posrednikov, ki so si po treh letih, odkar je izšel Congotronics zagotovo želeli nekaj novega. In so to tudi dobili v obliki šestih neizdanih komadov od skupaj osmih, ki jih ponuja ta koncertni album. Da gre tu bolj za potrebo po promocijskem gradivu, kot pa načrtovanem izdelku, priča tudi dejstvo, da album ne vsebuje podatka o nastanku posnetka. A to ni težko ugotoviti, če pobrskamo po zgodovini festivala Couleur Café v Bruslju, ki je do zdaj prvič in zadnjič gostil Konono No. 1 leta 2005. Gre torej za posnetek iz obdobja, ko so Konono No. 1 prihajali v nov svet in ga osvojili precej lažje kot to počnejo nogometne afriške reprezentance.
Naslednji studijski album bo pokazal ali repertoar Konono No. 1 še dopušča novosti, ki bi vsaj približno na podoben način zasijale v glasbenem prostranstvu, kot se je to zgodilo ob izidu Congotronics. Četudi tega ne bo, je koncertna pojavnost benda z dodatkom koncertnega albuma dovolj za nadaljnje spremljanje kariere benda in uživanje ob tej hipnotični zvočnosti, ob kateri se zagotovo pleše tudi samemu Sun Raju, tam nekje v onostranstvu.
pripravil Bogdan Benigar
Komentarji
komentiraj >>