Miklavž Komelj: Rosa. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002 (Zbirka Nova slovenska knjiga).
Osemindvajsetletnemu znanstveniku, pesniku, prevajalcu, esejistu in slikarju Miklavžu Komelju je v letošnjem letu ugledala luč knjižnih polic tretja pesniška knjiga, naslovljena Rosa. Izšla je pri Založbi Mladinska knjiga, in sicer v Zbirki Nova slovenska knjiga. Komelj je sicer zelo aktiven in plodovit znanstvenik in umetnik, a ne zapade smernicam mlajših slovenskih avtorjev, ki so: enormno revijalno objavljanje, povprečno vsako drugo leto izdati knjigo, nenehno izpostavljanje oziroma bralni nastopi. Rosa se je zasvetila po sedmih letih od Jantarja časa, ki je Komeljeva druga pesniška zbirka, izdana štiri leta za prvo z naslovom Luč delfina, ki jo pesnik končal pisati pri sedemnajstih letih.
Mladi pesnik z izidom prvenca Luč delfina zasije s sijem vilinskega dečka, božjega in/ali čudežnega otroka. Knjiga objema spogledovanje z multiplimi obrazi poželenja, imenovanimi Smrt, ki je zagoneten preplet seksualnosti in umiranja, minevanja oziroma prehajanja. Poleg teme, ki jo uvrščamo k resnim, sta tu vsaj še dva dejavnika, ki potrjujeta, da je bil Komeljev prvenec pri sedemnajstih zrela in resna reč. To sta prevladujoča sonetna oblika, ki zahteva koncentracijo oziroma zgoščenost, zbranost, natančnost, druga pa je jezik, ki je gostobeseden, razkošen in semantično bogat. Pesnik zapiše: »Ko sanjam, se počutim najbolj budno. Morda me vnebovzetje je ukradlo. Morda mi je nebo na glavo padlo. Vse razen čudežev je strašno čudno.« Tea Štoka zapiše: »/H/ipetrofiranemu lirskemu jazu ne preostane drugega, kot da si uteho poišče v fiktivnem kraljestvu črke.«V drugi pesniški zbirki, v Jantarju časa, se Miklavž Komelj potaplja v morje poezije s svetimi ljubezenskimi pesmimi. Vznesene pesmi z mnogimi ponovitvami, anaforami, so spesnjene v jeziku, ki je jezik subtilnega in izstavljenega lirskega subjekta, ki hodi po koncentrični krožnici nadzemeljskega, nevidnega, hkrati pa zelo zemeljskega: po orbiti čutečega ali gledanega s senzibiliteto. Pesmi lirskega subjekta, ki ni več izenačen z rimo jezika, vzletajo, subjekt živi, ljubi, leti. V Jantarju časa je ujeta in okamenela »nepreštevna dvojina«, rojstvo, rast in razvoj ljubezni.
Pa se osredotočimo na Roso, zadnjo knjigo. Naslov implicira pomensko raven rose, kot simbola regeneracije, poživljajoče milosti in izraza nebeškega blagoslova. Prav take so platnice in vse pesmi, ki jih zaobjema. Bera Rose predstavlja zrel razvoj. Če se je Komelj v prvi knjigi realiziral in iskal svojo podobo skozi grajenje in izrabljanje sonetov, rim in skozi zrcalno podobo obraza Smrti in če je v drugi knjigi izrisoval robove »nepreštevne dvojine« ter ljubezenske rasti, je v Rosi lirski subjekt opazno drugje na ontološki in poetični spirali. Pesmi že po zunanji formi niso ujete v takšno skladnost kot doslej: nekatere so izjemno kratke, druge pa obsežno dolge. Jezik je opazno bolj zrel, izbrušen. Kljub ponovitvam, vzneseni pesniški dikciji, ki se skoraj približuje patosu in ki smo je vajeni že iz prejšnjih pesmi, ter vzklikom, vnaša zrelejši Komelj v svoje zapisovanje - saj že v Jantarju časa zapiše, da se pesem ne da več pisati, ampak le zapisovati - jezikovne prvine iz mitološkega, duhovnega, umetnostnozgodovinskega in pesniškega sveta. Melodiji posvečene lirike pa prilije še melodijo govora, tudi monologa ter natrganih upesnjenih oziroma ubesedenih struktur.
Tenkočutne duhovno-eksistencialne pesmi Rose so iz prostorij in svetov, kjer domujejo konji, pesniki, junaki, poezija kot prostor izrekanja. V črke ulovljene za ta svet intenzivne misli, ki so bolj onkraj kot tu, so kot odgovor objektu, ki ga aktivira k zapisovanju, naj bo to sveti tekst, pesem ali poezija Nervala, Pesoe, Detele, Pounda ... ali pa izkustvo in spoznanje. Zarisovanje teoretskega diskurza je pri Komelju le afirmacija za izrekanje filozofsko neulovljive ostrine poezije in njeno približevanje. Vseskozi, tako v prejšnjih zbirkah kot v pričujoči, pesnik izraža skozi pesmi vzvišen, posvečen odnos do poezije, kot bi pisal v stanju transa. Tako tudi pesmi deklamira na sicer redkih pesniških večerih. Religioznim in pesniškim motivom literarnih velikanov pa Komelj v Rosi pridaja še zelo individualna in zelo osebna izkustva kot momente, ki naj bi pesem spuščali na zemljo, a jo hkrati tudi dvigajo v njegovo prepoznavno polje poetičnosti, ki vzleta od emanacije, mistike, brez izrabljanja besed. Podoba pesniških besed se transformira v filozofsko ali vidčevo izrekanje. Komeljeva Rosa je zrelejša, obogatena s svežo ostrino izrekanja. Za konec smo prisluhnili Miklavžu Komelju. Zvočni posnetek je bil ulovljen v knjigarni Rimljanka, kjer je avtor predstavljal svojo novo zbirko pesmi. Naj pesniško pero vihti prepoznavno še naprej!
Komeljeve Rose se je dotikala Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>