Alpha & Omega v Dub Club-u Gala hale na Metelkovi minuli petek zvečer
* Petkovega Dub club-a v Gala hali sem se še posebej veselila. Drugače je, če se denimo odpravljaš poslušat novodobne dub eksperimente iz Francije, ko pričakuješ predvsem, da boš slišal spet kak nov, inovativen »live« produkcijski pristop – kot pa če greš preverit, kako zveni v živo nekaj, na kar vnaprej staviš, ker to dobro poznaš. Pri tem je edini »hakeljc« ta, da prilačakovanja lahko zbezljajo preveč v višave, kar se rado zgodi, če greš poslušat glasbo, katere fan si.
Alpha & Omega sta torej britanski dvojec, ki v svoji skoraj dvajsetletni karieri predstavlja institucijo dub produkcije, prepoznavne po svojem značilnem zvoku: prvine roots rockers dub-a, težki, globoki basi in mističen ambientalni okvir. Ta zvok v svoji formi navzven ne variira dosti – vse kar se dogaja, torej bobni, klaviaturska melodija, melodika, efekti in morebitni vokali, se suče okoli vodilne in kot da v nedogled trajajoče bas linije, kar pa je natanko tisto, kar pri A&O ustvarja omenjen hipnotičen, mističen ali celo transcendetalen učinek.
Alpha & Omega se po izročilu torej še vedno držita prvotne forme dub produkcije, kar je danes svojevrsten biser za ušesa in duha dub konzumentov. V to sem se v petek zgolj znova prepričala. Od dvojca je sicer nastopila zgolj na »Patti Smith« način karizmatična basistka Christine Woodbridge, ker John Sprosen, sicer klaviaturist, ne hodi na turneje, družbo pa so ji zato delali selektor Roostman Rak, Jonah Dan kot gostujoči vokalist (sicer že kar stalni »sodelavec« dvojca) ter MC-ja Paul Fox iz kolektiva Shades of Black ter Ras Dan I iz italjanskega soundsystema Imperial Sound.
Na sam začetek nastopa nam ni bilo treba čakati predolgo – bilo je nekaj čez pol polnoči, ko je Ohoroho prijetno polno Gala halo že zazibal na »pravo frekvenco« in se je mistična seansa lahko začela. Rootsman Rak je spustil prvo podlago, Christine je pri prvem »brenku« na svojo bas kitaro zaprla oči in nagnila glavo nazaj, Jonah Dan je med noge dal bongo boben in prav tako zaprtih oči podloženemu ritmu dodal »tribal« dimenzijo, gostujoča MC-ja pa sta enako mirno prevzela mikrofona in efekte.
Že po prvem komadu pa mi je postalo jasno, da sem kljub vsemu vendarle prišla s preveč pričakovanji. Najprej me je presentilo že samo dejstvo, da John Sprosen ne nastopa, ampak ok, to bi se lahko pozanimala že prej. Tako je bil edini živi kredibilni instrumentalni prispevek Christinin, če vzamemo, da je bil bongo boben tokrat bolj v vlogi začimbe, diapazon efektov pa povsem klasičenm, minimalističen – torej predvsem echo in delay. In čeprav selektorja Rootsman Raka cenim, je v petek skoraj večino časa nastopa vzbujal vtis, da nekako ne ujame »vibe-a« ostalih 4, kar se je še posebej kazalo pri »rewindih«, lahko pa da je vzrok temu tudi dejstvo, da je podlagal s CD-jev in ne s plat, kot je najbrž bolj vajen.
Tako je dokaj pogosto prihajalo do preostrih rezov za to zvrst muzike – komadi so bili razmeroma kratki in čeprav imajo vse kapacitete, da bi lahko prehajali oz. se stekali eden v drugega ter tako stopnjevali sam mistični učinek glasbe Alphe&Omege, so jih nastopajoči prekinjali kot na klasičnih koncertih, s preveč nepotrebnih vmesnih nagovorov, in tako ostro, da se je porajal sum o ne ravno dobri pripravljenosti zasedbe, ki najbrž res nima veliko skupne kilometrine. Še najbolj suvereno sta torej izpadla prav Christine ter vokalist Jonah Dan, sicer pa tudi producent z lastno založbo Inner Sanctuary, za katerega sem si želela, da bi bolj stopil v ospredje. Poleg kvalitetnega petja ga namreč odlikuje tudi res dobro igranje na bongo bobne. In tega vtisa ne spremeni niti dejstvo, da sta se povsem solidno izkazala tudi Ras Dan I ter Paul Fox. Pač, matrica nekako ni »sklapala«, kot bi lahko, to je vse.
Po dobri uri seanse se je podlaga zlila še v soundsystem session, ki je nastopu neposredno sledil, ko sta se Christine in Jonah izkazala tudi kot selektorja, ampak spet bolj v sami izbiri glasbe kot tehniki. Večer brez presežkov torej je izpadel predvsem kot dub jam session iskrenih častilcev roots rockers dub-a, med katerimi sta bila torej tudi najmanj dva vrhunska in prekaljena ustvarjalca le-tega. Mi pod odrom pa smo bili potešeni. Ali- če uporabim ocenjevalno izrazoslovje rubrike Konzum tednika Mladina: nekaj med »mirno prebavljeno« in »v užitek«.
V petkovem Dub Clubu na nastopu britanske dub institucije Alpha & Omega sem bila Sensi
Komentarji
komentiraj >>