* Odkrito sem bil navdušen, ko so v enem od internetnih glasbenih časopisov Daedelusov nastop v živo primerjali z nastopom famoznega pariškega dueta Daft Punk, le da si onadva na odru privoščita velikansko piramido in na tisoče kričečih poslušalcev, medtem ko Daedelus bolj skromno igra na vsaki razmajani mizi, ki jo pač ponudi lastnik kluba, v katerem se nahaja. Finta pa je v tem, da se oba nastopa idejno sploh ne razlikujeta toliko kot bi si mislili, pa čeprav se dogajata na povsem drugačnih zvezdniških nivojih. Daft Punk sta pač progresivca svetovnega kova, medtem ko se Daedelus drži podzemnega slovesa, ki pa ga je vseeno pripeljal do nekaj vidnih plošč za založbo Ninja Tune.
Še bolj pomembno pa je dejstvo, da pri Daedelusu še vedno opazimo neprestani razvoj in idejno svežino, medtem ko se zdi, da Daft Punk več ali manj kapitalizirata na starem slovesu in novonastalem zagonu iz težko osvojenega sveta popularne glasbe. Iskreno povedano je bil francoski duet na najboljši točki takrat, ko je objavil ploščo Homework, Daedelus pa po drugi strani neprestano preseneča z novimi domislicami, ko so ga od alternativnega instrumentalnega hip-hopa pripeljale do skrajno eklektične mešanice lomljenih ritmov, sambe in neprestanega igračkanja z zbirkami starih semplov, belega hrupa in terenskih posnetkov. Čeprav prihaja iz hip-hoperskega okoliša domačega Los Angelesa oziroma natančneje, iz Santa Monice, se Busdriverja ali Madliba, ki sta bila njegova stalna sodelavca, na najnovejših produkcijah skorajda nič več ne dotakne. Pa ne zaradi slabih izkušenj, saj so skupaj nanizali obilico navdušujočih plošč in dogodkov, ampak zaradi zvočne nestanovitosti, ki je sedaj bližje angleškim producentom kova Aphex Twin, kot pa kozmičnim in jazzovskim zvokom iz podzemlja Los Angelesa. Včasih se zdi celo, da je Daedelus končno materializiral tiste vplive, ki jih je dobil s poslušanjem zgodnjega britanskega raverskega vala, na kar se lahko pogosto spomnimo tudi ob poslušanju posnetkov, ki jih predstavljamo v nocojšnjem RŠ koncertu. Takšna plesna disciplina je prisotna predvsem pri Daedelusovih živih nastopih, kjer je še najbolj zavezan poskočnim »breakbeatom«, vrtenju gumbov in čaranju na njegovi značilni napravi z imenom »Monome«. To je pravzaprav neke vrste ogromna, večbarvna tastatura, ki jo veže na svoj »power-book« in je namenjena sprožanju posameznih semplov, kar pomeni, da se lahko Alfred Weisberg-Roberts (kot je Daedelusovo pravo ime) poigrava z neštetimi zvočnimi viri naenkrat. Če se komadi nekje daleč zadaj mogoče še zdijo znani, jih Daedelus v živo dodobra razseka, ponovno sestavi in skrije pod goro zvočne navlake, ki ponuja dokaj kaotično in zgoščeno različico plesnih lomljenih ritmov. Izkušnja je skoraj hipnotična, še posebej, če upoštevamo, da je Daedelusov nastop začinjen še z njegovimi starinskimi oblekami v »dandyjevskem« angleškem slogu.
To verjetno ni ravno tipičen profil človeka, ki bi stal na odru z Madlibom in delal hip-hoperske instrumentale, a moramo vseeno priznati, da je vizualno zadeva prav zaradi tega še toliko bolj razburljiva. Live at Low End Theory je bila posneta na klubskem večeru istoimenskega kluba v Los Angelesu junija lansko leto, in sicer na pobudo založbe Alpha Pup, ki je žive posnetke tudi poslala na police glasbenih trgovin. Dobimo torej neverjetno plesen nastop, ki Daedelusa kaže v odlični kondiciji in v zelo kreativnem razpoloženju, ki se bo, tako vsaj lahko upamo, prenesel tudi na njegovo naslednjo redno ploščo. Imena komadov, ki tvorijo Daedelusov živi cirkus, sicer navajamo kot zanimivost, ampak naj že vnaprej opozorimo, da so čisto nerelevantni, saj nimajo nobene povezave s tistimi komadi, ki jih bomo prepoznali iz njegovega obsežnega kataloga preteklih plošč
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>