Španski narod si je v dvajsetem stoletju dvakrat pošteno oddahnil. Najprej leta 1939, ko se je končala brutalna španska državljanska vojna, vendar ne za dolgo, kajti na oblast je prišel general Franco, ki si je zadal, da bo po vzoru Italije tudi Španija postala fašistična država - in drugič - tokrat pa zares, ob njegovi smrti leta 1975, ko se je začelo obdobje tranzicije. Svobodomiselni pisatelji, ki so takoj po vojni emigrirali, so začeli zopet ustvarjati že v šestdesetih letih, a je bila cenzura pod Francom, ki je poleg literature tlačil vse, kar se je dalo - med drugim drugače misleče intelektualce, umetnike, narodnostne manjšine in homoseksualce - precej močna.

Leto po Francovi smrti se v Španiji pojavi časopis El Pais, ki izhaja še danes in v katerem končno zaživi tako dolgo ukinjena svoboda besede. Leta 1985 pa se v Španiji z vstopom v Evropsko gospodarsko skupnost začne moderno obdobje. Na novo ustanovljeno ministrstvo za kulturo tokrat prvič nima ideološkega predznaka. Med leti 1983 in 1986 se v Madridu pojavi »movida madrilenja«, odbito madridsko gibanje, ki vključuje kulturo v širšem smislu. Na področju literature, gledališča, kina, oblikovanja in glasbe se pojavijo alternativni ustvarjalci, ki se predstavljajo kot antijunaki, a navdušijo celotno Španijo. Še več, nekaterim izmed njih, kot je filmski režiser Pedro Almodovar, kasneje uspe navdušiti cel svet. Leta 1989 Camilo Jose Cela prejme Nobelovo nagrado za literaturo, kasneje pa se začne poplava popularnih avtorjev, ki jih poznamo tudi v našem literarnem prostoru - naj jih med njimi omenim samo nekaj: Javierja Maríasa s knjižno uspešnico Tako belo srce, Bernarda Atxago z romanom To nebo in publicistko ter pisateljico Roso Montero z romanom Kanibalova hči.

V devetdesetih letih pride do literarne krize, saj se Španija znajde v nekakšni luknji, na točki brez zgodovinskega spomina in vrednot, ki jo lahko morda primerjamo s Slovenijo; je pahnjena v kapitalizem, kjer se knjige izdajajo predvsem iz razloga, da jih ljudje kupujejo. Avtorji ne pišejo več zato, ker bi jih navdahnila muza ali kakšna druga višja sila, ampak zato ker jih je poklical založnik, ki pač potrebuje še »eno«, v že tako neskončnem nizu, izdanih knjig. In ravno iz tega razloga leta 1996 napiše svoje prvo delo, biografijo Kurta Cobaina in Courtney Love, Lucia Etxebarria, 42-letna pisateljica, ki jo bomo spoznali v tokratni oddaji.

Lucia Etxebarria se je rodila leta 1966 v Valenciji baskovskim staršem. Literarno pripada Generaciji Kronen, s katero označujejo generacijo mlajših španskih avtorjev, ki je dobila ime po knjigi Kronenske zgodbe Joseja Angela Manasa, poleg omenjenih pa v to generacijo sodita tudi Ray Loriga in Pedro Maestre. Zanje je značilno, da v svojih romanih opisujejo mlade ljudi v devetdesetih, ki so od življenja utrujeni zgolj iz enega samega razloga - za nič se jim ni treba potruditi, ker vse prihaja kar samo od sebe.

Svoj literarni prvenec Ljubezen, radovednost, prozak in dvomi (Amor, curiosidad, prozac y dudas, 1997), po katerem je bil posnet tudi film, je Lucia Etxebarria objavila dokaj pozno, pri 31-ih letih. Čeprav je njen rokopis zavrnilo sedem španskih založb, jo je kljub temu lansiral med najbolj karizmatične španske pisce. Leto kasneje je sledila nagrada Nadal za delo Beatriz in nebesna telesa (Beatriz y los cuerpos celestes), leta 2001 pa je pobasala še nagrado Primavera za roman O vsem vidnem in nevidnem (De todo lo visible y lo invisible), katerega prvo poglavje bomo poslušali v današnji oddaji. Tri leta kasneje je sledila še nagrada za roman Čudež v ravnovesju (Un milagro en equilibrio), ki ga lahko prebirate tudi v slovenščini. Poleg številnih romanov je objavila tudi nekaj poezije, veliko esejev in filmskih scenarijev, njena dela pa so prevedena v štirinajst jezikov. Etxebarria je morda postala razvpita tudi zaradi medijskega linča. Dvakrat so jo obtožili kopiranja, med drugim naj bi prepisovala stavke iz avtobiografskega romana Prosac nation ameriške pisateljice Elizabeth Wurtzel. Etxebarria je šla v tožbo in jo izgubila ter se pred dvemi leti zopet znašla pred sodiščem. Tokrat jo je tožil španski psiholog, ker naj bi njegove citate nekako preveč infiltrirala v svojo fikcijo.

A vendar so mnenja na španskem polotoku o pisateljici precej različna. Za nekatere predstavlja novo ikono v prevpraševanju ženskosti enaindvajsetega stoletja, nekateri jo imajo za blazno dolgočasno, spet druge pa intrigira s svojo egocentričnostjo. Že leta namreč buri katoliške duhove s svojo spletno stranjo, kjer piše o pornografiji, seksu, sreči, zakompleksanosti, razočaranju in ljubezni, temah, ki jih obravnava tudi v svojih knjigah. Poleg tega pa je španski srenji zadala še en udarec pod pasom - nesramno je namreč kritizirala zanje »sveto« corrido. Skratka - samozavestno, trezno, odkrito in popolnoma človeško nepretenciozno. Je za legalizacijo drog; je nasprotnica varanja, saj meni, da smo vsi biološko promiskuitetni, a lahko to obvladujemo; prav tako je mnenja, da obstajata dve vrsti ljubezni: prva, erotična ljubezen je mešanica narcisizma in mazohizma in ta duši, zadaja bolečino, druga univerzalna, pa jo rešuje. Ne verjame, da je razlog za samomor lahko neuslišana ljubezen, ampak zgolj depresija. In da je največja nesreča, če se človek oddalji od samega sebe, in največja sreča, če človek samega sebe sprejme takšnega, kot je.

Roman O vsem vidnem in nevidnem (De todo lo visible y lo invisible), katerega prvo poglavje z naslovom Dianino drevo bomo poslušali v nocojšnji oddaji, je zgodba o razmerju med Ruth, rdečelaso ognjeno filmsko režiserko, ki se na vsakem koraku otepa slave in svojih oboževalcev, ter pravnikom Juanom, pisateljem, ki si še ni zaslužil ugleda, za katerega misli, da mu pritiče. Je hkrati zgodba o zanimivem trku dveh duš, na eni strani zakomplicirane Škotinje Ruth, polne družinskih travm, in na drugi Juana, ki je osem let mlajši, preprost in strahopeten ter trenutno v razmerju z neko snobovko. Ruth ima zaradi pomanjkanja ljubezni v otroštvu in adolescenci še pri 33-ih težave sama s sabo in z usklajevanjem vsega tega, kar je - na eni strani oboževana, močna, medijska ikona in na drugi krhka, plašna deklica. Njen izhod je jasen. Poleg realnega in vidnega, v katero je vržena, si izbere še drugo, nevidno in hiperrealno in to je njen brlog, v katerega se zavleče, ko ji je hudo.

Lucia Etxebarria v romanu sicer prevzema tradicionalno strukturo, a izvaja majhne nevsiljive revolucije znotraj nje, Barva jo s poezijo, zanimivimi besednimi zvezami, intertekstualnostjo, vanjo brizga humor, hkrati pa mojstrsko drži ravnovesje med liričnostjo in narativnostjo, med sanjami in vsakdanom. Vse to je zapakirano v dobršno mero sodobnosti, h kateri pripomore tudi občasno slengovski jezik. Zaradi njega se zares počutimo tam.