OFF PROGRAM
Zadnjih nekaj dni je bilo za predsednika Kameruna kot v sanjah. Dobri mož Paul Biya je prvič po enaindvajsetih letih, odkar poveljuje kamerunski republiki, dobil telefonski klic ameriškega predsednika. Kamerun je doletelo razodetje. Obiskal ga je glas Georga Busha malega. In ne samo enkrat. V enem tednu je predsednik Biya z Georgijem govoril kar dvakrat.
Posebno razodetje je ob dogodku doživela tudi druga stran telefonske linije. George W.je izvedel, da obstaja dežela z imenom Kamerun. Njegova uslužna svetovalka za javnost, Condi, mu je povedala še, da je to v tistem koncu sveta, kjer rastejo banane in se naokoli podijo opice. In da tudi diamanti njegove žene Laure po vsej verjetnosti prihajajo iz tamkajšnjih rudnikov. Pa tudi nekaj nafte se najde ob kamerunski obali.
George je bil navdušen. Ugotovil je namreč, da gre pravzaprav za del velike ameriške družine. S člani, ki vanjo prispevajo dobrine za ameriško gospodarstvo. Amerika pa skrbi za dobrobit kamerunskega gospodarstva. In to je po telefonu s posebnim poudarkom povedal predsedniškemu kolegu Paulu. Potem mu je povedal še, da so glasovi za vojno v varnostnem svetu odvisni od šestih nestalnih članic. Med njimi je tudi Kamerun. Paul je od ganjenosti ostal skorajda brez besed. »Yes, yes. Yes, of course,« je bilo največ, kar je spravil iz sebe. In oba sta bila zadovoljna. Dneva, ko je kamerunski predsednik govoril z ameriškim kolegom, pa Kamerun ne bo pozabil.
OFF PROGRAM
Britanski premier Tony je presenečen in ogorčen hkrati. Moral je sesti in spiti kozarec vode takoj, ko je slišal, da jih ZDA nameravajo izključiti iz vojne koalicije. Donald Rumsfield je sinoči povročil pravo diplomatsko zmedo, ko je izjavil, da bodo ZDA Irak napadle tudi brez Velike Britanije, če se ta ne bo pravočasno zjasnila, ali je za napad brez druge resolucije Združenih narodov. Angleška vloga v tako imenovanem reševanju Iraka je po Rumsfeldovem mnenju nejasna in medla. Piarovka londonskega Downing streeta pa je povedala, da novi ameriški načrti zanje ničesar ne spremenijo, saj se še vedno zavzemajo za sestavo še ene resolucije.
Britanski obrambni minister Geoff Hoon je izjavo piarovke potrdil, v isti sapi pa izjavil, da nova resolucija niti ni potrebna, saj že resolucija 1441 omogoča začetek vojaškega posredovanja proti Iraku. Če se jo interpretira na ustrezen način, seveda. Američanom pa je sporočil, da London nikakor ne bo dopustil solitaristične ameriške akcije v Iraku brez nove resolucije.
Ameriška administracija se po svoji stari navadi požvižga na ves svet in se temeljito pripravlja na napad naftne države. Letalske enote so preizkusile svojo najmočnejšo bombo doslej, s katero nameravajo počastiti Irak. Gre za satelitsko vodeno bombo vrste Massive Ordnance Air Blast. Tehta 9 ton in pol, po domače pa ji rečejo »mati vseh bomb«. Višek dosežkov ameriške bombne industrije ima rušilno moč, ki jo lahko primerjamo z močjo manjše atomske bombe.
Ob dejstvu, da so Irak poleg diplomatov zapustili tudi predstavniki Združenih narodov, ki naj bi vojno pravzaprav preprečili, je vse bolj jasno, da bo v Iraku zdaj zdaj počilo. Na napad pa se pripravljajo tudi v Severni Koreji. Pa ne samo Korejci. Svojo letalonosilko so ob korejski polotok parkirali Američani. Pjongjanjg se je nad prisotnostjo morilske ladje že pritožil ameriški administraciji, ta pa mu je pojasnila, da gre zgolj za vojaško urjenje. Na mestu bi bilo vprašanje: urjenje za kaj in za napad na koga?
V zobeh ima ameriška oblast še vedno tudi Iran, tretjo državo s tako imenovane osi zla. Od Irana so Bushevi uradniki zahtevali, naj dopusti okrepljene inšpekcije nad jedrskimi objekti. Poleg tega od Irana pričakujejo tudi podpis dodatnega protokola k pogodbi o neširjenju jedrskega orožja. Če njihovih zahtev iranski voditelji ne bodo upoštevali, jih čaka podobna usoda kot Irak.
Z vsemi vojnami, v katere administracija ZDA rine mimo vseh etičnih načel, svetovnih nazorov in celo prepričanj svojih lastnih državljanov, si ameriška vlada obeta ozdravitev svoje bolne ekonomije. Ameriški finančni minister Snow je tudi javno povedal, da po koncu vojne z osjo zla pričakuje razcvet ameriškega gospodarstva.
Kako in če sploh se bo po vojni obsojalo ameriški imperij bomo videli v prihodnosti. Zaradi klanja civilistov pa je sodišče v Džakarti na petletno kazen danes obsodilo indonezijskega generala Noerja Muisa. Če smo natančni, je bil obsojen, ker ni preprečil dveh krvavih napadov na civiliste med nasiljem na Vzhodnem Timorju leta 1999. S svojo kaznijo se lahko Muis ponaša kot najvišji častnik, kar jih je kdaj obsodilo to sodišče za človekove pravice. Džakarta ga je vzpostavila prav za sojenje zaradi nasilja po referendumu 30. avgusta 1999, na katerem so se prebivalci Vzhodnega Timorja izrekli za neodvisnost od Indonezije. General Muis je vse obtožbe seveda zanikal, a zapor mu ne bo ušel.
Evropsko sodišče za človekove pravice v Strassbourgu pa je obsodilo Turčijo. Očitajo ji nehumano ravnanje s kurdskim voditeljem Abdulahom Oecalanom, ki je bil leta 1999 zaradi separatizma in izdaje obsojen na smrt. Evropskemu sodišču je končno uspelo ugotoviti, da Oecalan v Turčiji ni bil deležen pravičnega procesa, ker mu ni sodilo neodvisno in nepristransko sodišče, s čimer je bil kršen tretji člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Pa poglejmo še malo v domače loge.
V državnem svetu se trenutno dogaja že četrta seja v tem mandatu. Poleg stalne točke pobud in vprašanj državnih svetnikov bodo na tokratni seji oblikovali tudi stališči do vstopa naše države v evroatlantske konglomerate. Po pričakovanjih naj bi državni svetniki vstop Slovenije v EU brez pardonov podprli. Napovedujejo pa zaplet pri sprejemanju stališča glede slovenskega članstva v zvezi Nato. Vladna stališča in argumentacija, zakaj naj bi se Slovenci pridružili Natovcem, pristojne komisije Državnega sveta za politični sistem namreč niso prepričala. Morda je k temu pripomogla tudi sinočnja javna tribuna na nacionalni televiziji, kjer so bili anti-Natovci izrazito bolj prepričljivi.
Tržaški poslanec Roberto Menia od italijanskega ministra za telekomunikacije Gasparija zahteva, naj odredi zatemnitev spletne strani tednika Mladina. Menia se je obesil na povezavo za igro Fojbe 2000. Gre za igrico, v kateri se v fojbo meče partizane ali domobrance, kakor si pač izbereš, zmaga pa tisti, ki vanjo vrže več ljudi.
Ogorčeni poslanec sicer priznava, da igra ne predvideva metanja Italijanov v kraška brezna, vendar je dobro znano, da so bili prav Italijani žrtve poboja v fojbah. Poleg tega se mu zdi igra Mladine neokusna in žaljiva za svojce vseh tistih, ki so umrli v fojbah.
Pred slabo uro pa je do nas prišla novica, da je bil v streljanju pred poslopjem srbske vlade v Beogradu hudo ranjen srbski premier Zoran Djindjič. Kdo so bili atentatorji, za zdaj še ni znano. Ugibamo pa lahko, da gre za mafijce, ki so ga že nekajkrat poprej skušali ubiti. Djindjič je dobil dva strela - enega v hrbet, drugega v trebuh. Tik pred začetkom OFF-a pa smo prejeli vest, da je Djindjić kljub operaciji ranam podlegel.
Komentarji
komentiraj >>