Četrtek, 17. 4. 2008
BIGor
* V več kot tridesetih letih punka je bil ta termin že tolikokrat zlorabljen, preoblečen in pervertiran, da se je njegovo bistvo razpršilo na prafaktorje. Pri punku ne gre zgolj za žanrsko oznako, ampak tudi za držo, stališče in obliko samoorganiziranega delovanja ter predvsem za svobodno in drzno destrukcijo in rekonstrukcijo ustaljenih glasbenih norm in šablon. Ko se danes veterani-pionirji punka zmrdujejo nad mlajšimi generacijami, pozabljajo, da so bili tudi sami mlečnozobi fantalini in punčare. Če so takrat reagirali na dolgčas, ki je vladal tako v glasbeni industriji zabave kot na sami lokalni ravni scene, so hkrati oživljali tradicijo ilegalnega, podtalnega rocka.
Aktualne mlade generacije se prav tako obračajo nazaj in jemljejo neko tradicijo za podstat svojega delovanja proti nelagodju in dolgčasu sodobne kulture. V multižanrskem prepletu je toliko težje najti svoj glasbeni jaz v izogib direktnega opredeljevanja izraznosti, še toliko težje pa je govoriti o gibanjih in strujah kot je bil punk v svojih izvornih časih. Če k temu prištejemo še korporativno vsiljevanje obrazcev vedenja, oblačenja in izraznosti, ki omejuje dostop do vira širjenja informacij, postane jasno, zakaj marsikatero aktualno ime odkrijemo šele s časom in z zamudo.
V današnji Tolpi bumov popravljamo stare krivice. Ocenjujemo in hkrati predstavljamo lani preskočen in v množici izdaj spregledan prvenec kalifornijskega dvojca No Age ter se posledično ogrevamo na novo izdajo tega eksperimentalno punkovskega para iz Los Angelesa, ki jo najavlja seattlska založba Sub Pop že za naslednji mesec maj.
Duo No Age tvorita Dean Spunt in Randy Randall, ki pripadata urbani podkulturi Los Angelesa. Zametki njunega skupnega delovanja segajo v čas hard core punkovske skupine Wives, po razpadu katere sta leta 2005 ustanovila No Age in s sestrsko skupino Mika Miko stopila na klubsko sceno kalifornijskega velemesta. Kot kuratorja klubskega programa v kulturni luknji The Smell nista le našla zatočišče za svoje ideje, ampak sta tvorno prispevala k oživitvi klubskega življenja, ki vleče niti iz burnega konca sedemdesetih let, ko je bil Los Angeles ob New Yorku, Londonu, Manchestru, Austinu in drugih mestih valilnica raznolike glasbene eksplozije, ki jo povezujemo s punk bumom. Zasedba No Age se že z naslovnico albuma zahvali klubu The Smell za ustvarjalno ognjišče, saj je na njej objavljena fotografijo vhoda v omenjeni klub.
Pustimo te lokalne zgodbe, ki so nam iz slovenske perspektive daleč in tuje, in se raje prepustimo glasbenemu početju Spunta in Randalla. Kot kitarsko-bobnarski duo oprta z dodatnimi električnimi glasbili in efekti nam s svobodnim ustvarjalnim vetrom odpirata širen glasbeni prostor na prvencu, na katerem trčijo eksperimentalno-raziskovalen duh, punkovska neotesanost, minimalizem hrupa, sobna estetika zvoka in prilagodljivost trenutni situaciji. No Age nista zahtevna, sta pa neposredna. Lahko nastopita na velikem odru, na klubski sceni ali pa kar na ad hoc zbobnanem žuru. Ne zahtevata veliko, zato pa izlijeta iz sebe ogromno količino ustvarjalnega žara. Vseh enajst skladb z njunega prvenca Weirdo Rippers nakazuje, da sta No Age šele na začetku svoje poti. Njihova preprosta ramonoidna poetika se pogostokrat prelije v spevni fugazovsko naravnani zborovski krik generacije, eksperimentiranje po principih musique concrete pa se pri iskanju izhoda pogostokrat prelevi v distorziranost pop rocka Jesus And The Mary Chain ali My Bloody Valentine. Vse skladbe pa odlikuje občutek za čas, saj je ni take, ki bi se nepotrebno vlekla v neskončnost. V dvo-, maksimalno štiriminutnih skladbicah povesta vse, jasno in jedrnato, kar je vrlina redkih v naših časih.
pripravil Igor Bašin BIGor
Komentarji
komentiraj >> Re: NO AGE: Weirdo Rippers (Fat Cat, 2007) (ponovitev 24. 4. '08 ob 10.00)
Gojz [17/04/2008]
Tule v službi se že veselimo tele oddaje, ki nam bo olajšala trpljenje. Gojz iz parlamenta
odgovori >>