TOPLA BUNDA
Danes spoznavamo delček opusa Staklenega zvona, ki je bil objavljen na mali plošči leta '76 za Jugoton///////////////////////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////////////////////
Pozdravljeni v današnji topli bundi. Topla bunda se danes v glasbenem in sporočilnem smislu prvič naslanja na produkte dolgo-lasatega in izmenjavanja-telesnih-tekočin-polnega obdobja zgodnjih sedemdesetih let. Vendar kot zmeraj ne bo zapustila okvirjev Triglava in Vardara.
Zvočno osnovo prispeva zagrebški bend Stakleni zvon. Prvi komad Poljubit ču te u zadnjem redu kina, ki ga poslušamo v podlagi, pa že zariše pot današnje bunde, ki verjame da je mladost naivna, vendarle pa je imela jajca, da je kurcala obstoječe stanje.
Potrebujete torej zajemalko, da se z njo dokopljete mimo vaših možganskih vijug do tistih spominov v vaši mladosti, ko se je večer začel takole: vi, 2 karti, drug raziskovalno razpoložen subjekt in zadnji sedež v kinu.
Seveda si človek ne more pomagati, da ne bi danes slepo in naivno poskušal falzificirati takratne občutke. Zalomi pa se tam, kjer bi človek najmanj pričakoval – dostop do zadnjih sedežev človeka-vrednega kina je zgolj fatamorgana, ker se kino sedaj uporablja za to, da v njem »DVORITA« zrak in tišina.
////////////////////////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////////////////////
Naivnost pa še zmeraj ne popušča in se vrača kot Jojo – med drugim tudi naslov komada, ki ga sedaj poslušate v podlagi. In ker obstaja dogodek, kjer se da najti zadnje plastične sedeže, celo pogledati vmes film, pa tudi dvojina se da vklopiti v to atmosfero, ki predstavlja nek otok kina in iskrenosti, se človek tolaži s tem bodočim izborom.
Vendar ta izbor ima v kuverti po novem majhno presenečenje, kjer se počasi izrisuje napis »Več sreče prihodnjič!« In očitno te in podobne napise dostavlja ladja, kjer na Jambreku, ups pardon, jamborčku plapola gusarska zastava.
(tukaj pustiš po občutku komad do konca in v đingl po »topla bunda« špikerka prebere še preostali odlomčič:)
Čupasto in mladostno-kritiško-renesančno bundo so danes vzpostavili: Stakleno zvono s komadoma Poljubit ču te u zadnjem redu kina in Jojo izdanima na mali plošči leta '76 pri Jugotonu, Janez Salan – Yassa mlajši, Yassa starejši in bedni film današnje realnosti.
AJGUGL
Povezava do strani za the daily show: -KLIK-
Povezava do strani za the colbert report: -KLIK-
Povezava do South Parka: -KLIK-
Slovenski reki ...
... in potoki!
Danes - Rižana in ... slovenski dodo.
**********
Vroče je bilo oni dan.
Z Lastovko sva kasirala prek savane,
vonj žajblja in kadulje je bil tako močan, da sva pravzaprav plavala
skozenj.
Na zmenek sem bil namenjen, tja pod prepade
v zeleno dolino. Ob tolmunu Rižane sem bil dogovorjen z obema lepotičkama;
s tamlado Kocijančičevo in Riharjevo edinko. Dvojni ponos Hrastovelj,
lepši od vsega, kar so Janezi in Vincenci iz Kastva uspeli izmisliti,
kaj šele narisati.
Spustila sva se po vrtoglavi poti. Vedno
sem občudoval Lastovkin zanesljivi korak po takih skalah, da se še
karničarjem zvrti. Lastovka, moja bela vranka, edina svoje vrste, pa
je le prhnila vsake toliko, ko je kak kamen zletel izpod kopit v brezno.
Razjahal sem ob tolmunu med ciklamami,
se slekel, odložil obleko na najzabavnejšo korenino. Zaplaval sem,
da sperem prah in konjski znoj s sebe, ko zaslišim znano šklopotanje.
Kot vedno me je prvi prišel pogledat stari Marcel, tisti, ki za roko
pelje zoprno kraljico. Hecen model je; kadar sonce tako žge, postane,
kot sam pravi, jambsko razpoložen. Takrat se dere kot jesih
in mori poštene popotnike. Nasploh ga ljudje ne marajo, Marcela, tako
koščenega ...
Ho!
Ptička nosi v rokah. Skoraj bi lahko
rekel, da se mu bleščijo oči - čeprav jih nima; kot pri vsakem poštenem
okostnjaku vame zro le prazne dupline.
Glej ga!
Je kraj, kjer kamen se nad vodo tiho
se ne povedan vrtoglavo sklanjain zrak je iz miru in tožnih vzdihov
in dan je iz noči in šepetanja ...
"Ja, Marcel, itak. Kako si pa drugač,
kako ostala banda?" ga vprašam, pa zarobanti:
Šššš!
...
in dan je iz noči in šepetanja;
in skoraj črne rastejo ciklame
zmed korenin artritičnih na bregu;
slep polž, ki je obstal, umret je
legel,
iz gnezda taščičinega mladiča,
da zdaj ščebet, neslišan vse doslej,na mah utihne ...
"Marcel, kaj si naredil ptičku?!"
Nič, glej, vse je u redu z njim.
Sam mal se hecam s temi tiči, k so mi tko butasti.
"Madona, Marcel, dej ga nazaj, lej
kolk ga je strah ..." Marcel se stegne k veji - joj, kako smešni
so kostkoti, ko se raztegujejo - in položi preplašeno taščico nazaj
v gnezdo, medtem ko mu stara dva letata okoli glave - in tudi skoznjo.
To gre Marcelu še posebej na živce.
Prid ven iz vode, greva k men na čik.
Neki se mormo zment.
To je del najinega rituala; vedno se
umakneva noter k sveti Trojici, kjer potem z ostalimi okostnjaki kakšnega
skadimo in kako žaltavo razdremo. Spodrecam Lastovko, ki zadovoljno
prežvekuje, in grem z Marcelom v cerkev.
*********
Nikoli se ne bom navadil tega divje smešno-groznega
prizora, ki se zgodi vsakič, ko pridem pred mrtvaški ples.
Šklopot kosti, ki se v hrum zgosti,
in žvižg prodoren, skoraj gnil; pa divji vzkliki, po ramah trepljanje
- kot da zabredel bi v strašne sanje in z grozniki potem zdravico pil.
Skratka, vsi okostnjaki z mrtvaškega
plesa veselo pritečejo na vhod in po navadi zaplešejo tisti njihov
čuden sedminski tanc.
Pleš'!
Tam! Tam! Ta
- tam! Ta - ta - tam! Tam! Ta - tam!
Tam! Tam! Ta - tam! Ta - ta - tam!
Tam! Ta - tam!
Tam! Tam! Ta - tam! Ta - ta - tam!
Tam! Ta - tam!
Vedno me hočejo vleči zraven in vsakič
jim rečem, da je to vseeno malce prezgodaj - in malce neokusno.
Tokrat pa ne. Vsi se držijo nekam čudno,
gledajo v tla in komajda dobim kako mrmranje v pozdrav. "Kaj pa
je?"
Marcel mi poda čike in še sebi prižge
enega. Rečem mu, da je točno tak, kot bi ušel iz Van Goghove slike,
pa ni razpoložen. "Marcel, kaj se dogaja?"
Mah, štala je. Ena prerokba je, ki
zdej zgleda, da se bo izpolnila. A
ti veš, kako smo prišli sem?
Približno. Ozrem se po zamišljenih
okostnjakih, in nekaj čudnega me prešine.
Lej, pred petsto leti je bilo v Hrastovljah
sto duš. Pa je šel mimo popotnik, prosil vode, živeža in otepa slame,
da se okrepča in prespi. Nikjer mu niso dali, kajti Hrastoveljčani
so bili nadvse nezaupljivi do tujcev. Pa sta se našli dve dekleti,
lepotički, Urša Kocijančičeva in Meta Riharjeva in rekli mladeniču,
naj pod večer pride do tolmuna in bosta poskrbeli zanj.
Res, ob uri pride tja, a lepotički
sta se hoteli samo poigrati z njim. Ko se grejo takole mance, reče
popotnik s čudnim glasom: osemindevedeset duš dam za Janeza in dve
telesi! Onidve sta se ravno hoteli sleči in zaplavati, ko ju je prestrašil
njegov glas, da sta zbežali vsaka na svoj dom in trikrat zapahnili
vrata.
Takrat je popotnik poklical nas.
Malo mi je bilo tesno, saj sem se bil
tudi sam namenil ob istem tolmunu srečati z lepotičkama istih priimkov.
Pa saj v Hrastovljah drugih priimkov tako ni ... Marcel povzame:
No, da skrajšam, prišli smo. Kuga.
Vzeli smo toliko duš, kot je popotnik napovedal - vse ljudi v vasi
razen onih dveh ljubic. Čez leto so postavili cerkev in iz Kastva poklicali
onega Janeza, da nas je naslikal, kako plešemo.
A to je torej to. Kuga, luštno. Ti,
Marcel, kakšna prerokba?
Evo, evo. Dej še en čik ... hvala.
No, prerokba je Janezovo maslo. Bil je namreč zaljubljen v Riharjevo
Meto. Že dogovorjeni so bili, oklici so šli ven, ko pridemo mi in
nardimo to štalo.
Veš, Janez je bil z nami skregan
že od prej. Moraš vedet, da je Janez bil, kokr bi danes rekli, ornitolog.
Ptičeljub. Še posebej mu je bila blizu ena nemarna nakaza,
klavžar.
A, klavžar. Geronticus eremita. Poznam.
Metrski ptič, ki je tak kot ibis iz pekla. Živel tudi pri nas, ampak
pred par stoletji izumrl ... o, madona, Marcel!
Ja, evo, sori. To smo tud mi naredil.
Jezno pogledam okostnjake, ki v pristni
zadregi gledajo v tla. Pa kako ste mogli? Ta ptič je bil čist lušten.
Skoz smo mislili, da je izumrl zaradi sečnje hrastov za beneško mornarico.
Pa ste ga vi ...
Marcel pač ne mara ptičev, kaj!
reče eden od okostnjakov.
Dejte no. Banda kostna. Za brezveze ...
Čist prav vam je, da ste zdej živčni.
**********
Marcel vstane, da zapokajo kosti, in
mi pomigne, naj mu sledim. Odpelje me do ene freske, ki je žal ob Mrtvaškem
plesu spregledana. Na njej je Janez upodobil rajski vrt, goste hrastove
gozdove, polne divjih živali, pa drvarje in lovce. Na sredi stene je
rajski vrt z Adamom in Evo, in drevo spoznanja, ki ga je trdni Kraševec
narisal kot hrast. Marcel poseže v moje misli:
Ane, smešn, tale hrast. Kaj je pol
Eva dala Adamu, želod?A pol je bla kača uresnic divja svina?
Suh smeh se hitro porazgubi. Marcel pokaže
s prstom na eno od živali v rajskem vrtu. Na črnega ptiča z dolgim
rdečim ukrivljenim kljunom in z nogami, ki so pol čapljine, pol račje.
Glavo mu krasi čuden šop belih peres. To je - klavžar.
Ptič, ki je malo za tem, ko je bil upodobljen
tu na steni hrastoveljske cerkve, izumrl. Pravi slovenski Dodo.
In kaj pravi prerokba, Marcel?
Janez je končal slikanje, pljunil
in rekel, da ko bo klavžar spet strašil, bojo freske in mi z njimi
- izginili!
Opa. Zajebano. Res freske že mal hudič
jemlje. Kaj to pomeni, da ...
Ja.
Klavžarji so nazaj. Pri Postojni so jih vidli, tam na tistih močvirnih
travnikih.
Marcel se je proseče zazrl vame. Madona,
pa ja tile okostnjaki ne mislijo, da bom šel pobijat ptiče po postojnskih
poplavnih livadah?!
Ma točno to so mislili. Sem jim rekel,
da bom razmislil, če je kakšna druga rešitev, ne mislim pa nobenemu
klavžarju niti peresa skrivit. Saj je super, da so po petsto letih
nazaj! Ampak so tako prosili, okostnjaki ...
Še isto noč sva Marcel in jaz na Lastovki
oddirjala do Postojne in kmalu odkrila jato klavžarjev, ki je dremala
pod nekimi vrbami. Ker me veže molčečnost - Marcelu in kompaniji
sem obljubil - povem le to, da se je Lastovka do solz narezgetala, ko
se je kostko podil za temi pernatimi čudaki.
***********
Danes je stvar taka. Klavžarji še prihajajo
na obisk, vsaj tako misli Janez iz Kastva. Freske v Hrastovljah še
propadajo, a jih bodo porihtal, pravijo.
Vsake toliko pa pridem do tolmuna Rižane
in potem z Marcelom pečeva ribe. Ko ogenj dogoreva, kadiva in čakava,
da zaslišiva smešni krik klavžarja, dodoja slovenskega, na freski
sredi rajskega vrta narisanega. To okostnjaka vedno spravi v, kot pravi,
jambsko razpoloženje. In potem začne recitirati, in vsakič, ne
da bi se oziral na moralne avtorske pravice - besedo "moški"
spremeni v "ptič" ... :
Je vrt; in šele onkraj plota dan,
kakršni so jesenski dnevi veli:s tihotnim vonjem ognjev s polj pretkan,
ugašajočih in že dogorelih;
je, pravim, vrt, neživ, neres, maketa,
kot se igral otrok bi demiurgin igra bi, v razmišljanju začeta,
iz rok mu padla kot namazan kruh:
to ptič tam stoji na
sredi vrta,
od utajenega nedokončan;
je zablodela igra nepodrta,to govorim, grenek jesenski dan;
in krik je, kar je sam suh pisk tišine:
iz prsi nenapolnjenih se zliva,in ko nedoigrani dan že mine,
še blodi krik po osmojenih njivah.Slovenske reke in potoke pripravlja Saša