* Hopa, evo - spet en ušesni report iz Berlina, kjer je sonce končno spet dobilo svojo barvo in so se temperature uspele odlepit od ničle. Na koncu prejšnjega javljanja smo napovedali poročanje o izvenserijskem glasbenem festivalu My Favourite Thing in napoved je držala – evo poročila.
Radialsystem V je povsem svež center za sodobne umetnosti v Berlinu, nekaj nadstropni kompleks ob severnem bregu reke Spree z novimi, premišljeno opremljenimi prostori in vabljivo teraso ob reki. Zagnala ga je plesalska ekipa pod vodstvom Sasche Waltz, zato je programski poudarek kajpada na sodobnem plesu in drugih uprizoritvenih umetnostih, ne manjka pa tudi vizualnih instalacij in dogodkov ter izvenserijskih glasbenih nastopov.
Eden takih izvenserijskih dogodkov je bila gotovo serijalka, ki jo je pod imenom My Favourite Thing organiziral Hanno Leichtmann, ki ga kot bobnarja in elektronskega producenta poznamo iz bendov Jana Jelineka, Polea, Static in mnogih drugih. V konceptu tega festivala je Hanno združil obe plati svojega glasbenega delovanja, saj podnaslov jasno pove, da gre za festival za bobne in elektroniko. In res je Hanno nahecal kup znanih imen iz bobnarskega in elektronskega sveta, da predstavijo svoje manj znane stranske projekte. Tako so se v treh vikendaških večerih zvrstili: Vladislav Delay Quartet, Jan Jelinek Groupshow, Robert Lippok, T.Raumschmiere in njgeov pankerski Crack Whore Society, Forest Jackson, Moritz Von Oswald, Stephen Mathieu, David Moss, Paul Lovens & Clayton Thomas.
Serijalko je otvorila presenetljiva zasedba Delayevega all-star kvarteta: Lucio Capece na saksofonu, Derek Shirley na kontrabasu, Mika Vainio na elektroniki in Vladislav Delay – na bobnih! Prvoklasni šopek izjemnih glasbenikov je imel eno samo šibko točko – vodjo kvarteta. Jasno je bilo namreč, da kljub simpatični odprtosti za improvizirano elektro-akustično glasbo, Delay za bobni in z omejenim bonarskim znanjem očitno ne dohaja svojih prekaljenih muzičarjev, ki so v nekaterih odličnih momentih zaman čakali odločnejše podpore tolkal. Za elektro-akustičen improvizirani špil je bila to simpatična, a povprečna zadeva, zanimiva predvsem zaradi nezamisljive kombinacije raznorodnih muzičarjev.
Naslednji špil je bil kar precejšnje pozitivno presenečenje. Jan Jelinek je s svojim bendom, oziroma projektom Groupshow tako razočaral z raztrganim nastopom na letošnjem Club Transmedialu, da je bila tokratna homogena, udarna in kreativna predstava Jelineka, Andrewa Peklerja na kitari in Hanna Leichtmanna za bobni resnična osvežitev. Po nasvetih svojih kolegov po prejšnji mizerni predstavi, je trio opustil čisto improvizacijo ter na elementih repetitivne kompozicije zgradil čvrsto in emocionalno nabito glasbeno celoto, v kateri pa je še vedno dovolj prostora za spontane kreativne posege.
Tretji nastop prvega večera pa je bil pankerski bend Marka Haasa alias T.Raumschmiereja – Če je v svojem solo projektu T.Raumschmiere že pretvoril projekt iz punkerskega techna v techno-punk, pa gre tule za čisti prvinski punk-core. Marco Haas ves potetoviran mlati po bobnih, okoli njega pa nažigajo dve kitari, en bas in kričavi vokalist. Uigrani, naspidirani, umazani garažni punk / hardcore v maniri kakšnih New Bomb Turks.
Pisani program je prvi večer zaključil Robert Lippok iz To Roccoco Rot za DJ gramofoni.
Folka je bilo kljub zvenečim imenov relativno malo – v placu za kakih 1000 ljudi, se nas je zbralo vsega skupaj okoli 150.
Še slabše obiskan je bil naslednji večer, kjer sem zaradi zgodnjega nastopa zamudil solo Vladislava Delaya, zato pa ujel zelo dober nastop Hanna Leichtmanna s svojim solo projektom Forest Jackson – samo bobni v kombinaciji organskih ter računalniško procesiranih zvokov. Zvočno pestro in kompozicijsko subtilno. No zato pa se je s svojim kvazi-ambientalnim setom čisto zasral T.Raumschmiere, ki mu res ne bi bilo treba bluzit v neoprijemljivih sferah dosadnega ambienta...bolje bi blo če bi on tudi ta večer preživel na vajah svojega punk benda... Drugi večer je ob prisostvovanju bedne peščice preostalega folka zaključil legenda berlinskega tehna Moritz Von Oswald s svojim reggae/dub DJ setom.
No, zaradi izkušnje in razočaranja glede obiska prvih dveh večerov, so ga malce zmedeni tretji večer organizatorji pihnili mimo v nasprotno stran.
Dogodek so iz velike dvorane prestavili v malo podstrešno dvoranico, ki se je izkazala za premajhno in je zaradi tega kar lep del folka izvisel pred vrati. Zaradi teh kolobocij je tudi naše uho zamudilo težko pričakovani nastop legendarnega bobnarja in showmana Davida Mossa, ki so ga cepci od organizatojev dali prvega v program večera. Uspeli smo se pririniti na preostala dva koncerta. Stephan Mathieu se je šelstatično, minimalistično ambientalo z staro klaviaturo po imenu Ottavino Virginals, ki ji je strune – po navodilih Alvina Luciera- naskakoval z eBowom, v ozadju pa zagnal še set štirih piknik gramofonov, s katerimi je menda reinterpretiral kompozicijo Untitled 92, Francisca Lopeza. Precej brezkrven projekt, kjer je interesantnost koncepta prekaša prepričljivost izvedbe.
Zato pa – zadnji špil festivala – najboljši špil! Eden najbolj iskrivih impro nastopov, kar sem jim bil priča v zadnjem času. Paul Lovens – starosta free bobnanja in Clayton Thomas, avstralski kontrabasist, ki je že nekaj časa eden od osrednjih stebrov berlinske impro scene.
Mojstra sta odigrala tako eksploziven in domiselen improvizirani set, da so jih ovacije kar dvakrat primorale k bisu. Lovens je še enkrat pokazal, da je eden od najzanimivejših likov mednarodne free-jazz in improv scene, Thomas pa pokazal, kako lahko tudi mladič suvereno parira staremu mojstru, če le ima zadosti drznosti, znanja in komunikacijskih sposobnosti.
Najbolj iztopajoča poanta celotnega festivala je to, da tudi v mestu, glasbeni metropoli kot je Berlin, razmere niso naklonjene novim povezavam, medžanrskim preskokom in presekom, pa tudi novim koncertnim placom. S takimi imeni v takem programu, se je seveda pričakovalo bistveno večji odziv, no ampak očitno tudi v Berlinu ni dovolj le pripeljati velika imena na kup in bo drlo folka od vsepovsodi. Na festivalu, ki je bil programsko genialen presek med kreativno elektroniko, free-improvizacijo in rockn'rollom ni bilo ne elektronske publike, ne impro publike, še najmanj pa rokerjem, samo večja ali manjša peščica glasbenih neprilagojencev in čudakov, ki ne ovohavajo zgolj ene same, pravoverne scene.
No toliko....pozdrav iz Berlina.
pripravil Matjaž Manček
Komentarji
komentiraj >>