V teh dneh ste v vseh mogočih medijih zagotovo že zasledili, da je na obisku v Sloveniji Javier Solana. Simpatični bradati možic, ki govori brezhibno angleščino s šarmantnim španskim naglasom, je v Slovenijo prispel iz Srbije, kjer je poskušal pomiriti deželo, ki jo je pretresel atentat na visokega državnega funkcionarja. V Sloveniji ima drugačno nalogo, saj je tu zato da bi priskočil na pomoč negotovim lokalnim funkcionarjem, ki se borijo za odstotne točke na prihajajočih referendumih.
Uredništvo petkovega offa pa je nekoliko zmotilo to, da se Javier po svetu predstavlja kot visok predstavnik EU za skupno zunanjo in varnostno politiko. Besede so seveda izbrane in imajo vsaka svoj pomen, ki ga lahko preverimo tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, dejstvo pa je, da skupna zunanja in varnostna politika Evropske unije ne obstaja. Tako je! Česa takšnega sploh ni. Če se vam zdi ta ugotovitev drzna, lahko odprete katerikoli časopis, v karem ste zadnje tedne prinesli domov solato in v njem boste našli vesti o globokih sporih med osmerico, šesterico peterico, Francijo in Nemčijo na eni Veliko Britanijo na drugi strani ...
Torej, ob zadnji iraški krizi so celo slutnje o tem, kaj bi utegnila biti skupna evropska zunanja in varnostna politike, skopnele kot sneg ... In ubogi Havier še vedno kolovrati po svetu ter se predstavlja kot predstavnik nečesa, kar ne obstaja. Uredništvo Offa mu zato podeljuje častni naziv predstavnika Evropske unije za metafiziko.
»Niti jutrišnja EU niti jutrišnji Nato ne bosta popolna brez pomembne države, kot je Slovenija,« je ob zajtrku - pred črno kavo in za jajci s slanino - ušlo Javierju Solani, visokemu predstavniku Evropske unije za metafiziko. Solana je danes zajtrkoval s predsednikom slovenske vlade in bistroumno načrtoval postopke, ki bodo na referendumu prevesili glasove na pravo oziroma napačno stran.
Ključna ugotovitev, ki jo je Solana razkril svojim slovenskim gostiteljem pa je ta, da sta EU in Nato dve plati iste medalje. Po Javierjevih zagotovilih namreč za varnost evrolandije skrbi Nato, čeprav se članstvo obeh organizacij nekako ne prekriva povsem. Podrobnosti o tem, če to pomeni, da bi moral, glede na svoj položaj predstavnika za metafiziko Solana odstopiti s položaja oziroma svojo pisarno prestaviti na sedež Nata, pa ni delil z nadebudnim poslušalstvom.
Torej, zagotovila Solane, da EU ne bo razvila skupne zunanje in varnostne politike, dasiravno je sam zastavonoša tega nerojenega projekta, so kar nekako odveč. Francija in Nemčija, samozvano trdo jedro Evropske unije, sta namreč danes še enkrat več zavrnili predlog Velike Britanije za razorožitev Iraka, ker se jim je zdel nekoliko preveč nestrpen. V sedaj še stalno skupino držav, ki so takoj sesule britanski predlog kot nekonstruktiven, sta takoj pristopili še Rusija in Kitajska. Ruski zunanji minister pa je ob tem tudi samozavestno zagotovil, da so države nasprotnice vojne v Iraku že nabrale večino v Varnostnem svetu OZN, če pa je slučajo niso, bo za blokado odločanja poskrbel veto iz Moskve.
Ravno zaradi omenjene večine se ZDA v teh dneh počutijo nekoliko osamljeno. Na zaveznika Blaira se navsezadnje ne zanašajo več niti v njegovi lastni stranki. Ministri njegove vlade pa grozijo z odstopi, če bo preveč vneto izvajal Bushevo zunanjepolitično doktrino. No, in ravno to doktrino je moral pred svojim kongresom sinoči braniti zunanji minister Powell, ki je članom predstavniškega doma zagotavljal, da ZDA v svojih protiiraških prizadevanjih niso same. Za njimi stoji nihče drug kot Vilniuška skupina.
Med zaveznike in zagovornike ameriškega posredovanja v Iraku se ponosno šteje tudi avstralski Premier John Howard. Ta je ravno včeraj v Adelaidi pojasnjeval svoje manihêjsko videnje sveta. So ga pa zato nekoliko presenetili lokalni protivojni aktivisti in mu širokogrudno ponudili jajca in paradižnike. Ker vseh ni mogel ujeti, se je raje skril v svoj blindirani avtomobil.
Za korak predaleč pa je bilo blindirano vozilo Zorana Djindjiča. Število zajetih in obtoženih sodelovanja pri umoru srbskega premiera je sinoči naraslo na 56. Med temi naj bi bila tudi osmerica pripadnikov takoimenovanega zemunskega klana, ki naj bi bil poglavitni krivec za atentat na popularnega Djindjo. Od te osmerice naj bi se trije člani že javili za priče in jih trenutno intenzivno zaslišujejo beograjski policisti. Medtem prvi podpredsednik srske vlade Nebojiša Čović miri državljane ter jim zagotavlja, da so stvari pod nadzorom, pa čeprav so bili z atentatom resda ogroženi stabilnost in varnost države ter celotne regije.
Torej stvari delujejo brezhibno oziroma nekako tako, kot so delovale pred atentatom. In kot se za resno državo spodobi, se govori tudi že o naslednikih pokojnega premiera. Po poročanju beograjskega dnevnika Glas javnosti naj bi Djindjića nasledil dosedanji podpredsednik demokratske stranke in zvezni notranji minister Zoran Živkovič. Ta naj bi bil tudi edini pravi kandidat za nasledstvo Djindje na položaju šefa stranke.
Če so atentati in streljanja neobičajna za beograjska vladna poslopja, so bolj običajni drugje. Izraelska vojska je ob zadnjih dveh vdorih na Zahodni breg tako pokosila kar 10 Palestincev. Če so za življenja bilí ali ne, po smrti so zagotovo postali pripadniki skrajnih palestinskih skupin in za izraelsko vojsko legitimna tarča.
Včasih so legitimna tarča tudi slovenski ribiči, sploh če nič hudega sluteč plujejo po hrvaških vodah. To navadno pripelje do kakšnega ribiškega incidenta, takšnega kot se je pred par dnevi pripetil v okolici Pulja. Incidenti, sploh ribiški, pa zahtevajo posredovanje na najvišjem nivoju. Zato se je danes v Zagrebu sešla slovensko-hrvaška podkomisija za ribištvo in potrdila, da ribolovni režim, ki sta ga državi sprejeli že septembra lani, še vedno velja. Po zadnjih vesteh iz Zagreba nesrečni ribiči, ki so v sredo ostali brez ulova in bili povrh tega še pošteno oglóbljeni, svojih reči pač ne bodo dobili nazaj. Jih pa zato lahko tolaži dejstvo, da ribiški sporazum še vedno velja, in to tako v Zagrebu kot v Ljubljani.
Častno Kumaro tedna, simbolično nagrado za najbolj domiselno domislico, ki si jo je kdo domislil v minulem tednu, danes uredništvo namenja Socialdemokratski mladini Slovenije. Ta je razkrila slogán, s katerim bo vabila ljudi, da na referendumu glasujejo za članstvo v Natu ter se glasi: »V STISKI JE NATO NAJBOLJŠA ZAŠČITA«. (Še obrazložitev nagrade:) Socialdemokratska mladina je tako z bistroumnim, lucidnim in prodornim geslom zadela bistvo slovenskega prizadevanja po članstvu v vojaškem zavezništvu in ga približala stremljenju vsakega posameznika, ki se v družbi kdaj počuti osamljeno, negotovo ali bognedaj celo ogroženo ter se hoče v vsakem trenutku obraniti pred čustvenimi problemi in spolnimi boleznimi. Za to jim uredništvo off programa ponosno namenja simbolično nagrado in jim želi, da bi nas tudi v prihodnje presenečali s tako domiselnimi domislicami.
Komentarji
komentiraj >>