Torek, 13. 5. 2008
goran
* Album ‘Sand’ je sedmi samostojni dolgometražec odličnega britanskega gramofonarja Philipa Jecka, ki skozi prizmo glasbe z njegovih šestih predhodnikov, ne prinaša nič bistveno novega. A med tem, ko ta opazka v glasbenih krogih običajno ne obeta nič dobrega, v Jeckovem primeru to pomeni ravno obratno. Njegovi albumi so kot dobra knjiga. In podobno kot literati gojijo svoj specifičen jezik, tudi Jeck ostaja zvest svoji muzikalični govorici. Vsak nov plošček je nova zgodba zase, včasih zelo jasna, spet drugič precej ohlapna, a avtorju vedno uspe vzpostaviti neko zaključeno celoto s katero očara poslušalca.
Material za novo ploščo je Jeck posnel na živih koncertih na Nizozemskem in v Angliji, ter ga letos le še nekoliko dodatno zediteral in sestavil v novo intrigantno celoto. S produkcijskega vidika to ne igra nobene vloge, saj se ustvarjanja glasbe vedno loteva na zelo podoben, ali pa kar enak način. Naj si bo to pred živim občinstvom ali pa v domačem studiu. Tisti ključni trenutek v njegovem ustvarjalnem procesu se pač zgodi še preden se sploh vsede v studio, oziroma za svoje gramofone. Preden začne snemati mora namreč najprej poiskati za reciklažo zanimive vinile, ki jih uporabi kot nekakšno temo okoli katere sestavi novo delo. Ponavljajoča tema so tokrat »fanfare«, ki se pojavijo v treh od sedmih naslovov, sposodil pa si jih je bojda v skladbi ‘Fanfare for the Common Man’ britanskih progresivnih rockerjev Emerson, Lake & Palmer. Tukaj nastopi zanimiv trenutek, saj ta skladba po Jeckovi obdelavi bolj kot na trojico progresivcev, spomni na originalno istoimensko kompozicijo skladatelja Aarona Copelanda, ki velja za enega najbolj prepoznavnih kosov v ameriški klasični glasbi dvajsetega stoletja.
Spogledovanje s klasično, simfonično estetiko je pri Jecku stalnica, vendar pa je to morda še nekoliko bolj izrazito prav v zadnjem času, saj je pred slabega pol leta denimo sodeloval pri rekonstrukciji znamenitega kosa ‘The Sinking of the Titanic’ britanskega skladatelja Gavina Bryarsa. Za Bryarsa je bil Jeck s svojim restavratorskim občutkom za zvok seveda idelana izbira, bistveno pa je dodal predvsem v segmentu nostalgičnega vračanja v preteklost, kar je tudi sicer eden najlepših trenutkov v njegovem specifičnem izrazu. Iz bogate, zgoščene zvočne materije na površje ves čas pronicajo šumi in pokljanja, ki njegovi glasbi dodajajo značilen arhaičen pridih, vendar pa Jecku predvsem preko zankanja in subtilnega teksturiranja, vsebino vedno uspe namestiti v izrazito sodoben kontekst.
Album ‘Sand’ na prvi vtis ne doseže visokega standarda, ki ga je Jeck postavil s ploščkom ‘Stoke’, enim najlepših gramofonarskih albumov, vendar pa bolj pozorno poslušanje razkrije, da je tisto najbolj zanimivo dogajanje nameščeno v na videz precej bolj nenaporno formo. Zvočne strukture, ki se prepletajo v bolj subtilnih posegih in bolj rafinirana govorica pa razkrivata, da je glasbenik morda vstopil v še nekoliko zrelejšo fazo. ‘Sand’ je v vseh pogledih plošča, ki Jecka še dodatno izpostavi kot enega najbolj samosvojih sodobnih avtorjev, čeprav je to le kolateralna posledica njegovega izvrstnega občutka za zvok in kompozicijo.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>