Vsakdanji javni diskurz je v Evropi kot tudi v Sloveniji poln modernizacijskih fantazem. Modernost je nekritičen sinonim za temeljno značilnost sedanjega časa v točno določenem zamejenem prostoru, in sicer na tako imenovanem Zahodu z velikim Z. Ta je po prepričanju mnogih teoretikov kakor tudi laikov tista, ki je s svojo diskontinuiteto s predmodernostjo pripeljala do sedanje spremenjene in od norm starega sveta osvobojene družbe. Kako teoretično o takšni družbi razmišljajo prominentni sociologi, kot so Giddens, Beck in Bauman ter na drugi strani francoski filozof Étienne Balibar, si bomo poskušali ogledati v nadaljevanju.

Poenostavljeno povedano, modernost je tista značilnost, katere gonilo je napredek in na piedestal postavlja razum. Ta ideološka predpostavka izhaja iz razsvetljenstva in kot sta opozorila že Adorno in Horkheimer, smo mi danes dediči tega razsvetljenstva. Dediči razsvetljenskih vrednost so tisti, ki so začeli razmišljati o odčaranju sveta, racionalizaciji, detradicionalizaciji ter individualizaciji posameznika, ki so ga iztrgali iz okov širših redov, ki ga transcendirajo, kot bi se izrazil kanadski filozof Charles Taylor. Sinovi in hčere razsvetljenskega razuma so začeli vzpostavljati tudi univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah. A še pred tem je isti instrumentalni um razsvetljenstva dognal koncentracijska taborišča ter atomsko bombo. Zato takšen proces Adorno in Horkheimer imenujeta dialektika razsvetljenstva. Poanta le-tega pa je, da napredek ne pomeni nujno tudi razvoja k boljši in pravičnejši družbi.

Sociologi, kot so Beck, Giddens in Bauman, ki so teoretizirali o modernosti in posledično o družbi, ki je konsekvenca le-te, niso ugotavljali zgolj pozitivne posledice takšne modernizacije, temveč so se ukvarjali tudi z anomalijami, ki so modernizacijski proizvod. Tako je Ulrick Beck današnjo družbo označil kot družbo tveganja, v kateri je stiska hierarhična in smog demokratičen.

Medtem ko Beck govori o drugi moderni, je Bauman uporabil označevalec tekoča moderna, za katero je značilno taljenje trdnih teles ali, prevedeno v sociološki jezik, profaniranje svetega ter rahljanje zapletene mreže družbenih razmerij. Toda tudi Bauman ugotavlja, da v tej tekoči moderni obstajajo ambivalence. Na podlagi teh ambivalenc osvoboditev individuuma od starih norm ne prinaša emancipacije. Svobodna izbira je zapakirana v istem paketu kot nezmožnost, da bi bili kdaj zadovoljeni, zato se kar naprej zatekamo v novodobna svetišča: nakupovalne centre.

Kot značilnost tekoče moderne Bauman postavi tudi premik etičnega diskurza od pravične družbe k človekovim pravicam. Pomemben je posameznik s svojim zasebnim življenjem. A je prav ta posameznik, ki ga zaposluje trajektorij sebstva po Giddensu, največji sovražnik državljana. Javno sfero tako več ne zanima vzpostavitev blaginje za vse, temveč je v to izpraznjeno agoro postavljen posameznik, ki je preokupiran s svojimi zasebnimi zadevami. Zasebno torej kolonizira javno sfero. Tekoča moderna, sklene Bauman, je zatorej epoha neangažiranosti, izmuzljivosti, enostavnega bega in brezupne gonje.

Četudi vsi ti teoretiki moderno ter modernost kritično ovrednotijo in poleg prednosti poudarijo tudi anomalije teh pojavov, pa kljub vsemu vsi stojijo na isti referenčni točki. Ta referenčna točka povezuje modernost z Zahodom z velikim Z oziroma natančneje rečeno z zamejenim prostorom Evrope. Vsi ti teoretiki so skorajda nezavedno prevzeli hegemonistično pozicijo, po kateri so različni modernizacijski procesi značilni zgolj za ta točno določen zamejen prostor. Posledično ne priznavajo možnosti drugih podobnih procesov, ki so se in se dogajajo zunaj tega prostora, kot ugotavlja kritik Therborn. Povedano s kvazievolucionističnim jezikom so ostale družbe še na predmoderni razvojni stopnji in jih še čaka to, kar je Evropa že dala skozi. S tem se zanemari možnost, da bi obstajale multiple moderne, ki niso narekovane z diktatom Zahoda. 

S takšno evrocentričnostjo se kljub vsem globalizacijskim teorijam o enem svetu vzpostavi dualistično razmišljanje, ki ta en svet razdeli na »West and the Rest«. Kot pravi Kevin Robins: »Prek takšnega dualističnega zamišljanja je svet razpadel na razsvetljene in nevedne. Njen Drugi je postalo vse, kar je bilo tuje zahodni modernosti in njenemu projektu razvoja.« Svet tako razpada na civilizirane in necivilizirane. Ali še bolje rečeno s pomočjo Huntingtonovega besedišča: svet je razdeljen na različne, a notranje precej enotne civilizacije, ki so med seboj v trku zaradi svojih različnih ideoloških predpostavk.

Na Huntingtonov konstrukt trka civilizacij, ki ima kljub svoji skonstruiranosti realne učinke vzpostavljanja razmerij v svetu, z veliko mero skepse odgovarja Edward Said, avtor monumentalne monografije Orientalizem. Said v svojem predavanju z naslovom Mit o trku civilizacij kritizira Huntingtona, češ da je s poenostavljanjem in selekcioniranjem dejstev predstavil na primer tako imenovano islamsko civilizacijo kot enotno brez upoštevanja specifičnih lokalnih kultur. V njegovem pojmovanju je glavna preokupacija muslimanov vsega sveta jeza nad tako imenovano zahodno družbo. Kot da vsi muslimani tega sveta nimajo ničesar drugega za početi, kot da besnijo nad zahodom. Kot že omenjeno, pa ima tako delo izredne realne učinke, kjer so vsi muslimani, brez natančne analize vzrokov in učinkov, v vsakdanjem življenju pojmovani kot iracionalni teroristi pripravljeni umreti za svojega Boga, s tem da se borijo proti nevernikom. Gre torej za idealno konstrukcijo podobe Drugega, ki je v kulturi strahu predstavljen kot grožnja.

Z novo moderno konstrukcijo drugega prihajamo do zelo paradoksnih učinkov. Človekove pravice, ki so zapisane v univerzalni deklaraciji in naj bi pripadale prav vsakemu posamezniku ne glede na njegove specifične lastnosti, spet postanejo rezervirane zgolj za ozko skupino ljudi, za katero stoji določena družbena formacija, ki ji te pravice zagotavlja. Hkrati je še večji paradoks  to, da ista formacija te pravice zagotavlja zelo eksluzivno in celo komunitarno zgolj za pripadnike določene skupnosti. Tukaj se začne Balibarjevo razmišljanje o tej temi z vprašanjem: »Kdo smo Mi, državljani Evrope?«

Étienne Balibar je izšel iz šole svojega znanega učitelja Louisa Althusserja. Skupaj z njim je pripravil monografijo z naslovom Brati Marxov kapital in tudi sam se je kasneje posvetil natančnemu branju Marxa in razlaganju Marxove filozofije. V slovenščino imamo prevedeno njegovo delo Marxova filozofija ter knjigo z naslovom Strah pred množicami: politika in filozofija pred Marxom in po njem. Pred kratkim je izšel tudi prevod njegovih predavanj z naslovom Mi državljani Evrope?

»Konstruiranje evropskega državljanstva«, meni Balibar v delu Mi državljani Evrope, »hkrati pomeni konstruiranje evropskega apartheida.« V ta specifičen apartheid spadajo tisti, ki temu evropskemu državljanstvu niso prepuščeni. Sem lahko uvrstimo tudi cel kup takih evropskih državljanov, ki so pojmovani kot tujci ali Drugi in so zato grožnja tej instituciji.

Kako ta dualistična logika deluje v praksi, si bomo poskušali ogledati na vrsti primerov, ki sicer niso specifično Balibarjevi, vendar so posredno povezani z njegovim razmišljanjem.

Prvi tak paradoksen primer je bila Fitna, protimuslimanski mini filmček, ki ga je posnel Geert Wilders, nizozemski desničarski politik. V tem filmčku selekcionirano prikazuje, kdo so muslimani, ki jih enači z nestrpnimi krvniki in iz tega izpelje sklep, da bi morali prepovedati priseljevanje muslimanov v Evropo, če Nizozemska ne želi izgubiti svoj status liberalne države s pravicami gejev, žensk in tako naprej. Tukaj smo priča nevarne poroke levičarskega diskurza z desničarsko politiko izključevanja. Z diskurzivno obrambo človekovih pravic se kliče h kršenju le-teh tistim, ki ne spadajo med strpne in razsvetljene. Z zagovarjanjem svobode in enakosti se zahteva nesvoboda in neenakost. Z besedami Marca de Leeuwa prehaja Nizozemska od veselega multikulturalizma k normalizaciji nove desnice. Človekove pravice so zreducirane na ideologijo, ki izključuje.

Podoben primer se je zgodil na Slovenskem v debatah v zvezi z džamijo. Nacionalistični diskurz slovenstva se je povezal z diskurzom branjenja zahodnih vrednot ter vzpostavitve varne oaze, kjer ni tako imenovanih islamskih teroristov prav zaradi tega, ker ni džamije. Spet tipična strategija izključevanja, ki se ne konča zgolj pri obrambi nacije, temveč se zgovarja na civilizacijske norme, ki delijo človeštvo na ljudi ter podljudi, ki niso vredni, da bi jim bile priznane neke nadskupnostne pravice.

Tipična zgodba s slovenskega območja je bila zgodba o konfliktu, ki se je zgodil v Ambrusu. Kriminaliteta posameznih članov neke etnične skupnosti, v tem primeru so bili to Romi, se je pripisala kolektivu, ki je bil zato kaznovan z izselitvijo s svojega ozemlja, kar je seveda eklatantno kršenje človekovih pravic. Če je bilo pred izselitvijo izrečeno, da se takšne prakse v 21. stoletju ne morejo zgoditi, pa Balibar ugotavlja, da so prav te vpisane v samo bistvo tako imenovane modernosti. Tujce je treba izgnati, če jih ni mogoče asimilirati na način, da postanejo taki, kot smo mi sami. Po naših normah. Tribalizem očitno ni izumrl v 21. stoletju, ampak se je zgolj transformiral na način, ki lahko izraža še bolj poudarjeno hegemonijo.

Romi so v Sloveniji zelo priročna referenčna točka, ko se slovenska večina sprašuje o svoji identiteti. Komaj se je polegla zgodba o Ambrusu, že v medijih odmevajo nove zgodbe, ki govorijo o Romih kot sužnjelastnikih, ki so zasužnjili pridnega Slovenca, ki želi biti v medijih imenovan kot Janez. In že se vrstijo kulturnorasistični pozivi, da naj se romska naselja v Sloveniji zravnajo z zemljo. Šele s takšnim kršenjem človekovih pravic bi po mnenju mnogih dosegli dejansko upoštevanje človekovih pravic.

Balibar se poleg kategorij ljudi, ki smo jih omenili prej, ukvarja še posebej z eno kategorijo ljudi, ki so eksplicitno deležni evropskega apartheida, posledično tudi evropskega rasizma. Konstituiranje evropskega državljanstva se vzpostavlja prav z binarno opozicijo z njimi. To so ilegalni migranti, ki so velikokrat za evropsko gospodarstvo in ekonomijo neobhodni, a jih človekove pravice, ki v teoriji pripadajo vsakemu evropskemu državljanu, obidejo. Evropi so nujno potrebni, a hkrati ne bodo nikoli zaradi restriktivnih migrantskih in azilnih politik del te Evrope.

Ta zgodba se prav tako seli v Slovenijo. 21. decembra 2007 je Slovenija vstopila v schengensko območje. Ideološke reprezentacije tega dogodka so nam kričale, da bi se naj z njim brisale notranje meje Evropske unije, kar pomeni, da ne bo več velikokrat doumetih nepotrebnih mejnih formalnosti na slovenskih mejah z Avstrijo, Italijo in Madžarsko. Stare meje se brišejo, nastajajo nove. Zunanja schengenska meja je zdaj slovenska meja s Hrvaško. V eni državi se zdaj izvaja poostrena mejna kontrola, da bi se z njo preprečevalo nezakonito priseljevanje v Evropsko unijo.

José Manuel Barroso, predsednik Evropske komisije, je        21. decembra 2007 v slavnostnem govoru ob »padcu« slovensko-italijanske meje v Škofijah izpostavil temeljne vrednote Evropske unije. Evropska unija naj bi bila utemeljena na demokraciji, svobodi, enakosti in navsezadnje tudi človekovih pravicah, tolerantnosti do drugačnosti in solidarnosti.

Vendar je očitno, da na ozemlju Evropske unije takšnih visokoletečih standardov ni deležen vsak, temveč so ti formalno gledano rezervirani zgolj za izbrance - njene državljane. Za tiste, ki so v Evropi, obljubljeni deželi, brez dokumentov in brez državljanstva, takšni standardi ne veljajo več. Evropa po Balibarjevih besedah prakticira starodavno dedno pravo, ki dodeljuje pravico, metaforično rečeno, samo prvorojenemu sinu.

Meja kot nedemokratična institucija, pravi Balibar, se z uveljavitvijo schengenskega območja seli iz obrobnih območij v centre. Da bi preprečili ilegalne migracije, lahko policisti legitimirajo kogar koli na arbitrarnih točkah v schengenskem območju. Tukaj vse tiste prej omenjene visokoleteče vrednote Evropske unije padejo. To Balibarjevo stališče komentira doktorica Ksenija Vidmar Horvat z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Da bi lažje razumeli, na kakšen način se Balibar še ukvarja z mejo, smo se pogovarjali z magistrom Gorazdom Kovačičem z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. 

Kovačič je pojasnil tudi, kaj je po Balibarju specifika evropskega rasizma in ali po njegovem mnenju dejansko obstaja evropski apartheid:

Balibar ne spada med strukturaliste v tolikšni meri, da iz dane situacije ne bi videl možnih rešitev. Ena izmed možnih rešitev je po njegovem mnenju koncept nepopolnega državljanstva, ki je podlaga za aktivno demokracijo, ki jo je treba nenehno vzpostavljati.

Na tej točki je še vidna druga pomembna struja, ki je vplivala na mišljenje Balibarja. To so dela Hannah Arendt, ki stavi v vseh družbenih razmerah na delovanje posameznika, ki je lahko edino protisistemsko. Od Hannah Arendt je Balibar tudi prevzel argument iz njenega dela Izvori Totalitarizma, ki pravi, da človekove pravice niso nad državljanskimi, temveč so z njimi sočasne in korelacijske. Tisti, ki nima državljanstva, torej nima za seboj nikogar, ki bi lahko ubranil njegove človekove pravice. Vprašanje pa je, kako lahko Balibar poveže Althusserjev strukturalizem ter Arendtovsko delovanje.

Balibar terja od posameznikov aktivizem, ki z majhnimi, vendar z vztrajnimi koraki opozarja in posledično tudi ruši evropski rasizem in apartheid. Takšnega se je lotil tudi zavod Kitch, ki je 9. maja ob 20.00 na ploščadi Ajdovščina v Ljubljani predstavil, kako je takšno delovanje sploh mogoče. Na ploščadi Ajdovščina so namreč postavili umetniško kontekstualizacijo, imenovano Stalna čakalnica, ki je odsev njihovega večletnega projekta  Živeti na meji. Ugotovitve tega projekta kakor tudi povezavo z Balibarjevo teorijo nam bo predstavila Lana Zdravković:

Kot vsaka teorija, pa ima tudi Balibarjeva na določenem mestu šibke točke, ki jih je izpostavil Gorazd Kovačič:

Kljub navedenim kritikam pa vseeno drži Balibarjeva analiza stanja v Evropi. Ta analiza opozarja, da bo zamišljanje evropske skupnosti uspelo ali propadlo ravno na točki konstituiranja evropskega državljanstva. To pa se seveda ne bo konstituiralo zgolj na ravni visoke politike, temveč prav z delovanjem slehernega posameznika, če se le za to delovanje odloči.

V Balibarja se je poglobila Julija Sardelić.