Kar je preveč, je preveč. O.K., Biblijo kot vir inspiracije še požrem ... Ampak vzeti si Diarejo … Velecenjeno in do fetiša povzdignjeno Diarejo, ob kateri se generacije Mladininih bralcev krohotajo že dolga leta! Na oder postavljati Lavričeve briljantne stripovske haikuje se res zdi bogokletno dejanje. Ali pa vsaj skrajno predrzno! Ali bo predrznost nagrajena ali kaznovana?
Igralska trojica se v smešnih brezmadežno belih pajacih s kapuco in ven štrlečimi zardelimi ušesi končno prikaže na povsem praznem odru. Ni scene, ni kakšne posebne luči, ni muzike.
S pomočjo preprostih penastih dodatkov (kravate, kape, puške, lasulje, cigare, klobuka, plašča, napisa, rute ...) pred nami oživijo dobro znani arhetipi Diareje: Policaj, Vojak, Politik, Hrvat, Srb, Slovenec, agent Udbe, Sodnik, Kapitalist, Novinar, Mamka, Delavec ... Na snovalko ljubkih, domiselnih in predvsem zelo funkcionalnih kostumov, XY, ki jo je Diareja zelo uspešno razdevičila v smislu gledališke kostumografije, vsekakor leti tole: »Svaka čast!«
Seveda pa še tako dober pajac ne stoji prazen pokonci. Notranjost pajacev zapolnjujejo igralci
Sale, Brajnik in Damir, ki se neutrudno sprehajajo iz lika v lik. To na trenutke morda povzroča rahlo zmedo, saj trije igralci oživijo prav vse like v predstavi, likov pa vsekakor ni malo! Zmedo jim poleg pomenljivih dodatkov na kostumih pomaga odpravljati pogosta raba različnih (bratskih nam) jezikov, narečij in načinov govora. Dobro izbrana igralska zasedba je svojo nalogo opravila zelo uspešno in skoraj brez prestanka silila publiko k režanju, krohotanju in rezgetanju.
DSTjevski pogled na slovensko zgodovino štarta v brbotajoči stari Jugi, kjer se mentalne preokupacije tovarišev in tovarišic gibajo okrog porajajočega se nacionalizma, neljubega služenja vojske, prežečih agentov Udbe, hlepenja po begu iz primeža SFRJ, sanjah o demokraciji in končno, sojenja četverici. Okrog časov torej, ko je kranjski Janez dokončno preklel bratstvo i jedinstvo, spakiral kufre in jo mahnil na zahod.
Drugi del predstave, ki ga od prvega loči kratek glasbeni vložek (ki je tudi edini v celi predstavi), nas katapultira v krasni novi svet po osamosvojitvi, ki s seboj prinaša drugačna vprašanja. Tista o manj sladkih plateh tako želenega kapitalizma in tako razglašane, oziroma raje: razglašene demokracije. Vprašanja o razpadu socialne države, korupciji v politiki, dvoličnosti klera in brezbrižnosti mlade države do resničnih potreb svojih ovčic.
No, v staji za grešne kozle bi poleg Podobnika vsekakor lahko nastanili še koga iz katere druge politične opcije, kajne? Pa ga nekako kar niso … Le zakaj? Odgovor poiščite sami …
Pa vendar, močna poanta, ki nam jo na koncu predstave prisoli Damir v vlogi pijančka, vseeno odtehta ta mala nelagodja …
Največja zagata transformacije Lavričevih sličic v nekaj več kot uro trajajočo predstavo DSTjevcev je vsekakor dramaturgija. Kako peljati zgodbo od sličice do sličice? Kako zlepiti te jedrnate in našpičene štose v povezano celoto? DSTjevcem je to bolj ali manj uspelo. V nekaterih delih predstave bolj, v drugih manj. Eni boljših rešitev problema smo priča v prizoru, ko se eden od protagonistov znajde v vlogi predstavnika naroda med tiskovno konferenco, druga dva pa mu postavljata neprijetna vprašanja iz varnega objema publike. V divjem stampedu si podajajo pikre žogice, ki polno obudijo k življenju tisto, za stripovsko Diarejo tako značilno dinamiko. In klicaj in piko.
Vendar pa niso vsi prizori te sreče. Mnogokrat so posamezni štosi prav dobri, vendar zaradi razdrobljenosti in prevelike časovne razlike ne pridejo do izraza. Morda bi se DSTjevci v takih zagatah lahko še manj zvesto držali Lavričevega originala in še bolj bogato dodajali in polnili originalno zgodbo z lastnim veznim tkivom …
Diareja, kot so jo na plano dali organi DST, je vsekakor zelo zabavna in dobrodošla refleksija bližnje preteklosti naše male, vase zaverovane slovenske države, sploh zato, ker ni ravno veliko poskusov odrskega hehetanja na račun najbolj očitnih in samoumevnih in hkrati najmanj obdelanih plati naše polpretekle zgodovine. Laboratorij DST nam v Gromki ponudi šaljivo in pikro analizo protokolarnih daril, ki jih je v zadnjem desetletju madam tranzicija poleg tržne ekonomije in demokracije skoraj neopazno spustila v nabiralnike slovenskih državljanov.*
Prazne spodnjice in od režanja boleč trebuh sem iz Gromke prinesla Ana.
Komentarji
komentiraj >>