Ponedeljek, 24. 3. 2003
"V območju enosmernih, zgolj provladnih medijev se družba usmradi v žabjo mlako" in pa " Z denarjem je mogoče kupiti medije in prek njih volitve" je v enem izmed intervjujev, objavljenem v reviji Mag, izjavil pisatelj in nekdanji minister za kulturo Rudi Šeligo. V intervjuju je Šeligo komentiral situacijo na nacionalni televiziji, ki naj ne bi bila več javni zavod, saj naj bi jo obvladovala samo ena politična opcija, omenjal pa je tudi medijsko nepluralnost v Sloveniji.
Kaj pa o demokratičnosti medijev pravijo statistike na lestvici, ki so jo sestavili novinarji brez meja? Mednarodna organizacija Novinarji brez meja je konec oktobra 2001 objavila svetovno lestvico svobode medijev, na kateri Slovenija zaseda 14. mesto. Prvo mesto si delijo Finska, Islandija, Norveška in Nizozemska, peta je Kanada, sledijo pa Irska, Nemčija, Portugalska, Švedska in Danska.
Za Slovenijo so se na lestvici znašle številne države z dolgo demokratično tradicijo, kot so Švica, ZDA, Velika Britanija in Italija, ki je zasedla šele 40. mesto. Novinarji brez meja so v svoji raziskavi ugotovili, da je svoboda medijev ogrožena povsod po svetu. Na lestvici 143 držav so se tako na zadnjih 20 mestih znašle države iz Azije, Afrike, Južne Amerike in Evrope (Rusija je na 121. mestu).
Lestvica prinaša kar nekaj presenečenj, saj so se ZDA znašle na 17. mestu za Kostariko (15. mesto), medtem ko se je pred Italijo na 21. mesto uvrstila afriška država Benin, ki sicer sodi med 15 najrevnejših držav sveta, in tudi večina južnoameriških držav. Prav primera Kostarike in Benina po mnenju organizacije dokazujeta, da svoboda medijev ni odvisna le od bogastva države.
Lestvico so sestavili na podlagi vprašanj, na katera so odgovarjali novinarji in tuji dopisniki v posamezni državi, raziskovalci, pravni strokovnjaki in poznavalci razmer v posamezni regiji. Petdeset vprašanj o različnih oblikah kršitev svobode medijev se nanaša na podatke o napadih na novinarje (umori, zaporne kazni, fizični napadi, grožnje), na medije (cenzura, zaplembe, preiskave, pritiski) pa tudi na stopnjo nekaznovanosti tistih, ki so takšne kršitve povzročili. Nadalje vprašalnik »meri« medijsko zakonodajo (višina kazni za kršitve zakonodaje, državni monopoli in obstoj regulativnih teles na področju medijev).
Slovenija, ki je tranzicijska država, z dvanajstletno prakso in zgodovino vzpostavljajočega se demokratičnega sistema, po kriterijih medijske svobode, ki jih meri lestvica, zaseda skorajda zavidljivo dobro 14. mesto. Italija je za predsednika konservativne vlade izvolila medijskega mogotca Silvia Berlusconija, ki ima pod nadzorom večino italijanskih privatnih in javnih TV in radijskih postaj in na lestvici torej upravičeno zaseda šele 40. mesto. Svoboda medijev v ZDA pa je ocenjena s 17. mestom na lestvici.
Če so rezultati demokratičnosti medijev, ki jih odseva lestvica novinarjev brez meja kot na dlani in objektivni, zakaj potem kritike, da so slovenski mediji provladno usmerjeni, enosmerni in koncentrirani? In zakaj kljub vedenju o tem, da po 11. septembru, če ne že prej, ameriška administracija izvaja povečan nadzor, pritiske in cenzuro nad ameriškimi množičnimi mediji, medijska svoboda na lestvici kotira tako dobro?
Odgovore bomo najprej poskušali poiskati v pojasnitvi, na kaj naj bi se sintagma demokratizacija medijev sploh nanašala.
Joseph Man Chan, profesor na Fakulteti za novinarstvo in komunikacije na Honkonški univerzi, govori o tem, da se mediji in demokratizacija vzajemno prežemajo: en drugega konstituirajo. Povedano drugače: mediji niso nikoli niti popolnoma avtonomni niti popolnoma podrejeni sistemu oblasti. Vloga medijev v družbi je po Chanovem mnenju v veliki meri definirana z načinom medijskega nadzora v kontekstu strukture moči. S koncentrirano močjo mediji težijo k degradaciji demokracije. Ravno nasprotno pa se zgodi, ko zavlada pravičnost.
Medijem v odnosu do demokracije lahko pripišemo tako pozitivne kot tudi negativne funkcije glede na prevladujoč način delitve moči in specifike družbenega in organizacijskega konteksta. Vsak način medijskega nadzora in odgovarjajoče vloge medijev se lahko spremeni takoj ko se spremeni oblast. Mediji navadno prevzamejo bolj emancipatorno vlogo takrat ko struktura oblasti postane bolj decentralizirana.
Chan demokratizacijo na ravni sistema najprej razume kot političen boj med vladajočimi elitami in znotraj teh boj med različnimi sociopolitičnimi silami. V razvijajočem svetu je po Chanovem mnenju demokratizacija proces, v katerem se demokracija transkulturira. Praviloma politične stranke, ki si prizadevajo za demokratizacijo, poskušajo v svoje delovanje vplesti medije z namenom, da utrdijo svoje pozicije na račun političnih nasprotnikov.
Načini, kako mediji artikulirajo sporna vprašanja in podeljujejo svojo naklonjenost, vplivajo na politično ravnotežje v javni debati. Kot že rečeno, mediji predstavljajo vir, ki se ga lahko mobilizira in usmeri tako, da bodisi spodbuja bodisi zavira demokracijo. V funkciji demokratičnega načela so mediji takrat, ko pripomorejo k širjenju demokratičnih idealov, odražajo mnenja nasprotujočih si strank, javnost oskrbijo s kvalitetnimi in relevantnimi informacijami, oblikujejo družbene izbire in podpirajo javno presojanje.
Disfunkcije medijev v odnosu do demokratičnosti sistema pa bi bile v: vzdrževanju obstoječega stanja z legitimacijo centra politične moči, marginaliziranju nasprotujočih si mnenj in kritičnih informacij, izključevanju svobodnih izbir, ustvarjanju kratkega stika v kontekstu javnih debat in demobilizaciji kolektivnega delovanja.
Možnosti, v okviru katerih lahko množični mediji prispevajo k demokratizaciji medijev, so odvisne od determinant, kot so: struktura moči, politična kultura, oblike medijev, pritiskov trga, organizacijskih ovir, novinarske ideologije in osebnih nagibov.
Na podlagi tega, kako sta vloga in značaj množičnih medijev pogojena z načini medijskega nadzora in vzorca delitve moči v določeni družbi, Chan identificira štiri modele odnosa med državo in mediji:
1. laissez faire /neo liberalni
2. represivni
3. inkorporacijski
4. kooptacijski.
Za prvi tip, laissez faire, je značilna nizka stopnja državnih spodbud in nizka stopnja omejitev. Takšen model množičnih medijev prakticirajo liberalne demokracije, kot so na primer Združene države Amerike, kjer je struktura oblasti bolj decentralizirana in pluralistična. Regulacija vloge medijev je ob minimalnih vladnih intervencijah prepuščena tržnim mehanizmom. Za novinarski pristop v tem sistemu naj bi veljala pravila medijskega profesionalizma, ki temelji na objektivnosti, točnosti in uravnoteženem poročanju. Vendar, ugotavlja Joseph Man Chan, privatni in včasih tudi javni mediji težijo k temu, da reproducirajo obstoječe stanje: mediji prej kultivirajo vrednostni konsenz kot pa prispevajo k njegovemu spreminjanju.
V nasprotju z neoliberalnim modelom množičnih medijev je represivni tip, ki ga v praksi izvajajo sistemi s centralizirano strukturo moči kot na primer na Kitajskem, značilen pa je bil tudi za centralno in vzhodnoevropske države pred padcem komunizma v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Za totalitarne ali avtoritarne sisteme je značilno strogo omejevanje medijev brez podeljevanja ustrezajoče stopnje spodbud, vsiljen je popoln nadzor nad mediji. Zatirane medije, ki imajo minimalno avtonomijo, to še posebej velja za politično sfero, subvencionira država. V takšnih okoliščinah etablirani mediji služijo kot podaljšek vladajoče elite v funkciji legitimiranja obstoječega stanja, degradiranja demokracije in onemogočanja različnih mnenj. Možnost za preživetje alternativnih medijev tovrstnih sistemov je zelo majhna, če pa že obstaja, jo subverzivna demokratična gibanja uporabijo kot sredstvo propagande.
Inkorporacijski tip množičnih medijev, do nedavnega v praksi na Tajvanu in Južni Koreji, je definiran s sočasnim in prekinjajočim delovanjem mehanizmov represije in kooptacije v sistemu, kjer je centralizirana politična moč v rokah države. Vloga medijev v inkorporacijskem modelu je, da so politično šibak, pomožen in odvisen organ države, čeprav ne povsem njen podaljšek. Inkorporirani mediji pogosto skladiščijo velike dobičke na račun robatega komercializma ali favoriziranja s strani države. Mediji, ki so politično podložni državi, imajo veliko manevrskega prostora v nepolitičnih sferah in uživajo velike finančne ugodnosti. Nasprotno so tisti mediji, ki oporekajo obstoječi oblastniški strukturi, soočeni z omejevanjem in zatiranjem.
Kolonialni Hong Kong je karakteriziral kooptacijski tip množičnih medijev, za katerega velja visoka raven spodbud in nizka raven omejitev. Kooptacija na sistemski ravni pomeni proces, v katerem se obstrance privede v sistem, njihove poglede pa se uskladi s prevladujočimi pogledi centralne oblasti. Na ravni medijev gre predvsem za zagotavljanje simbolnih in finančnih stimulacij kot na primer ekskluzivne informacije, časti in oglaševanje s strani oblasti, v zameno za to pa država napeljuje medije k temu, da so ali nevtralni v odnosu do oblasti ali pa jo podpirajo. Za morebitno distanco medijev do vlade ti niso neposredno sankcionirani, vsekakor pa jih vlada za neodvisno držo ne nagradi. Kooptacijski tip je najbolj pogost v sistemih, kjer so mediji pretežno v privatni lasti, vladni nadzor pa ni preveč močan.
Pri razdelavi štirih tipov množičnih medijev je treba poudariti, da gre za idealne tipske konstrukte, ki služijo zgolj analitičnim namenom, v praksi pa so meje med njimi bolj zabrisane, saj lahko dejavnike in mehanizme medijskega nadzora, ki jih proučujemo, za posamezne države prepoznamo v več tipih.
V naši nadaljnji analizi bomo bolj podrobno proučili neoliberalni tip množičnih medijev, ki je značilen za Združene države Amerike, bolj natančno pa ga je kot propagandni model množičnih medijev razdelal in razvil Noam Chomsky.
V deželah, kjer so vzvodi oblasti v rokah državne birokracije, kjer obstaja monopolistični nadzor nad mediji, dopolnjen z uradno cenzuro, to seveda pomeni, da so mediji neprikrito in neposredno v službi vladajoče elite. Delovanje propagandnega sistema pa je, kot trdi Chomsky, mnogo težje zaznati v sistemih, kjer so mediji v zasebni lasti in kjer formalne cenzure ni.
To naj bi še zlasti veljalo na področjih, kjer mediji aktivno tekmujejo, redno napadajo in razkrivajo korporacijske in državne nezakonitosti in sami sebe prikazujejo kot predstavnike svobode govora in interesov celotne skupnosti.
Propagandni model v sistemski perspektivi problematizira navidezni sijaj demokratičnosti množičnih medijev v ZDA v odnosu do moči političnih elit in korporativnega kapitala. V svoji razlagi propagandnega modela Chomsky izhaja iz trditve, da gre za model množičnih medijev, ki utira poti, po katerih denar in moč lahko izbirata novice, primerne za objavo, marginalizirata drugačna mnenja ter vladi in različnim zasebnim interesom omogočata posredovanje sporočila javnosti.
Propagandni model je sestavljen iz petih osnovnih elementov oziroma filtrov novic:
1. velikost, koncentrirano lastništvo, bogastvo lastnikov in usmerjenost k dobičku vodilnih firm množičnih medijev;
2. reklame kot osnovni vir dohodka množičnih medijev;
3. opiranje medijev na informacije, ki jih dajejo vlada, poslovni krogi in strokovnjaki, ki jih ti osnovni viri in dejavniki moči financirajo in odobrijo;
4. kritiziranje kot sredstvo discipliniranja medijev
5. antikomunizem kot nacionalna religija in nadzorni mehanizem;
Ti elementi delujejo drug na drugega in se medsebojno podpirajo. Neobdelano gradivo novic mora skozi zapovrstne filtre, ki prepustijo le očiščen ostanek, primeren za objavo. Elementi propagandnega sistema množičnih medijev definirajo, kaj je primerno za objavo, in pojasnjujejo podlago in delovanje za propagandne akcije.
Vodilna vloga mnenjskih voditeljev elite kot virov v medijih in marginalizacija disidentov, ki izvira iz delovanja teh filtrov, je videti tako naravna, da medijski ljudje, ki pogosto delujejo povsem odgovorno in z vso dobro voljo, lahko sami sebe prepričajo, da so novice izbrali in interpretirali objektivno in na podlagi profesionalnih novinarskih vrednot. V mejah pritiskov filtrov so pogosto objektivni; pritiski so tako močni in tako temeljito vgrajeni v sistem, da si je drugačno podlago za izbiro novic komajda mogoče zamisliti, pravi Noam Chomsky.
V drugem delu Novih pisarij se bomo s praktičnimi primeri lotili dokazovanja propagandnega modela množičnih medijev v ZDA in domneve o njegovih nastavkih v poročanju slovenskih množičnih medijev, še prej pa bomo osvetlili ameriško percepcijo odnosa med demokracijo in mediji.*
Komentarji
komentiraj >>