Wong Kar Wai, hongkonški auteur, ki se je v zadnjih desetletjih proslavil s kar nekaj nepozabnimi naslovi, kot so »Chungking Express«, »Srečna skupaj«, »Razpoložena za ljubezen« in »2046«, se je z »Mojimi borovničevimi nočmi« lotil svojega prvega angleško govorečega projekta.
Ne samo da se je gospod Kar Wai odločil iz Hongkonga podati v New York, svojo paleto azijskih lepotic in lepotcev je brezkompromisno nadomestil z hollywoodsko ekipo, ki jo je mati narava najbogatejše obdarila: Norah Jones, Natalie Portman, Rachel Weisz in z lomilcem ženskih src, Judom Lawom, ki ga poleg globokih modrih oči odlikuje tudi večna obupna igra.
Zgodba »Mojih borovničevih noči« ni prva, v kateri Wong preigrava tematike sodobne osamljenosti, ljubezenske bolečine in kratkih trenutkov intime, ki se lahko stkejo v postmoderni asfaltni džungli. Kljub temu pa je zmes občutij, ki jih je Wong serviral, tokrat bistveno drugačna – vse solzave oči in meditativne tišine namreč v »Borovničevih nočeh« izpadejo bolj ali manj patetično.
Krivec za takšno patetično stanje filma je dejstvo, da je Wong svojo hongkonško konstrukcijo nesrečnih lepotic enostavno prelepil čez oguljeno podlago New Yorka – kar pa se seveda nikakor ne more končati dobro. Pozitiven izid je namreč nemogoč iz precej preprostega razloga - pri Wongu so tudi popolnoma spregledane podeželske dekline iz najbolj zahojenih ameriških mest še vedno videti popolnoma fatalno in šik. Ameriška »country« kmetavzarija, združena z modnimi oblikovalci najvišjega cenovnega razreda, pa jasno nikakor ne more delovati pristno.
Kontinuiteta »Borovničevih noči« z Wongovimi prejšnjimi deli je morda bolj kot na vsebinskem nivoju opazna na ravni njegove nezamenljive estetike in fotografije, ki jo je po razhodu z dolgoletnim sodelavcem Christopherjem Doylom tokrat zakrivil Darius Khondji - isti gospod, ki je Jeunetove ideje na kamero nadvse uspešno lovil v "Mestu izgubljenih otrok".
Wongovi filmi namreč na trenutke delujejo povsem slikarsko. Njegova natančnost pri barvni kompoziciji se pogosto navezuje na samo tematiko filma. Zato borovničeve noči, v skladu z naslovom, prevevajo rdeča, modra in vijolična. Igranje z mehkimi šopi svetlobe, uporaba fluorescenčnih neonskih luči, snemanje skozi stekla trgovin in restavracij so le del mojstrove značilne fotografije, ki hkrati razkriva in zakriva. Njegove izrazite, a nežne barvne kompozicije, ki jih združuje s 'slow motion' kadri, pa v vmesno stanje Wongovega polsna odpeljejo tako gledalce kot tudi same igralce.
Zato »Borovničeve noči« za vse, ki prisegajo na njegovo filmsko estetiko, še vedno zagotovijo pravo dozo utapljanja v neskončno paleto svetlobe in barv. Resnična težava se, kot že omenjeno, pojavi na scenaristični ravni. Resda bo vaša stroga presoja precej odvisna od razpoloženja, v katerem se boste odpravili na »Borovnice«, je pa kljub temu malo verjetno, da boste padli na floskule, kot so: »pri prečkanju ceste je vse odvisno od tega, kdo te čaka na drugi strani«, in podobno.
Rahlo neizvirna je tudi Wongova odločitev za potovanje po ameriških lokalih in njegova predpostavka, da prav vsi nesrečni Američani žalost ob gostilniškem pultu utapljajo v alkoholu. Razen seveda, če so izvirnejši in imajo stil, tako kot ga imata Lizzy in Jeremy – potem se v lokalu po imenu »Ključ«, ki ga v temeljih zaznamujejo neprevzeti ključi oseb, ki so se razšle, dogajanje iz kozarca viskija preseli na krožnike z ostanki pit.
Najbolj za lase privlečena je verjetno temeljna ideja, ki se vrti nekje okrog misli, da »borovničeva pita ob koncu večera vedno ostane, kljub temu pa za svojo nepriljubljenost ni kriva sama« – ona pač da od sebe vse, kar zmore. Takšna globokoumja seveda privrejo iz ust Juda Lawa alias britanskega lastnika lokala, ki je po spletu naključij prav tako pristal v New Yorku in s tem dobijo še posebno banalen prizvok. Brezumno blodenje Norah Jones alias Lizzy gor in dol po ZDA torej nikakor ni naključno, kakor tudi ni naključno, da jo z njenim bodočim fatalcem poveže prav nič hudega sluteča borovničeva pita.
V trenutku, ko vam bo Wongova metafizika začela iti že pošteno na jetra, pa bo gospod iz rokava potegnil nov adut. Iz ozadja bo namreč pribrenkal Youngov »Harvest Moon« in vi se boste kot julijski vročini izpostavljen vanilijev sladoled razlezli po sedežu in gospodu Kar Waiu odpustili vse puhlice in brezumja.
Wong namreč kljub rahlo v napačne vode zapluti ladji še vedno ve, kako se pluje po cineastičnih oceanih. In tako se boste ob koncu filma z zmehčanimi srci spraševali o metafizični povezavi med borovničevo pito in zamrznjenim vanilijevim sladoledom, ki se nežno spojita v nerazdružljivo celoto. Vsem, ki jih je narava ob rojstvu obdarila s kančkom domišljije, ne bo težko priti do smiselnih sklepov - če se s Kar Waijevo kulinarično poetiko strinjate, pa se boste seveda odločili sami.
Pred polnim krožnikom Wongove pite je posedala Tisa V.
Komentarji
komentiraj >>