Četrtek, 3. 7. 2008
goran
* V drugi polovici devetdesetih je mainstream prevetrila kopica glasbenikov iz Bristola. Massive Attack, Portishead in Tricky so povili temačno, eklektično izraznost, ki so jo trendseterji krstili za trip hop. A kot vsak drugi trend je tudi ta razmeroma hitro vzel svoj konec. Portishead so si v letu 1998 vzeli odmor, ki je trajal vse do letos, Massive Attack in Tricky pa so še naprej – v sicer dolgih časovnih presledkih – objavljali nove plošče, ki pa niso dosegale njihovih visokih kreativnih standardov iz devetdesetih let. Letos so Portishead z novim albumom povedali, da po desetih letih pravzaprav nimajo nič kaj dosti za povedati. Massive Attack izid novega albuma potiskajo v prihodnost, prav tako pa svetlih obetov trip hopu nista napovedovala niti Trickyjeva zadnja albuma.
S ploščama ‘Blowback’ in ‘Vulnerable’ je pač le unovčeval staro slavo, zato ne en ne drugi nista ponudila nekih presežkov. Sicer je na obeh mesto našlo nekaj zelo spodobnih skladb, vendar pa kljub temu oba albuma nosita zgolj epizodni vlogi.
Adrian Thaws se je svojim fanom najbolj v spomin vtisnil s prvimi tremi albumi. Prvenec ‘Maxinquaye’ je v letu 1995 dosegel celo tretje mesto na britanskem album chartu, v tem času pa je Tricky sodeloval tudi s somišljeniki Massive Attack, kar ga je potisnilo med najbolj prepoznavne glasbenike tistega obdobja. To je izkoristil v svoj prid in že za drugi album angažiral vokaliste, kot so Terry Hall, Björk in Alison Moyet, ki so njegovi glasbi dali svojevrsten pečat. Prav okrog njegove izbire gostujočih vokalistov se običajno dviga največ prahu. In če velja neko poenoteno mnenje, da je njegovo glasbo najbolj zaznamovala Martina Topley Bird, je ob tem treba poudariti, da zna Tricky iz pevcev (pa tudi drugih sodelujočih glasbenikov) vedno izluščiti tisti presežek, ki v njegovi viziji pač najbolje funkcionira. Svoje zvočne artikulacije skozi leta ni bistveno spreminjal, dasiravno je v zgodnejših albumih morda nekoliko bolj izpostavljena studijska manipulacija, ki jo pozneje nadomestijo bolj klasično odigrani inštrumentalni deli. Delno so na to bržkone vplivali Anthony Kiedis, Flea in John Frusciante, ki so sodelovali pri albumu ‘Blowback’. Toda še bolj kot sodelovanje peppersov je to spremembo zanetilo Trickyjevo vračanje h koreninam, ki ležijo v britanski punkrockovski in jamajški glasbi.
Ker zadnja dva albuma nista potešila apetitov Trickyjevih lačnih fanov, se je od novega naslova pričakovalo veliko. Mnogim se je tožilo po temačnosti njegovih zgodnjih del, kot da ne morejo razumeti, da je to pač del preteklosti, ki ga je odplaknilo skupaj s njegovimi zdravstvenimi tegobami in drogami. Sicer je bila glasba še vedno daleč od kakšnih MTV-jevskih smernic, toda vendarle je šlo za nekoliko lažje vsebine, ki pa so hodile z roko v roki z njegovim tedanjim življenjskim slogom. Inspiracijo je pač vedno najprej poiskal skozi lastno izkušnjo, pa čeprav jo je pogosto namestil tudi v izmišljene zgodbe. Ker se je po navdih za novi album ozrl v okoliščine, ki so ga izoblikovale v to, kar je danes, so se apetiti fanov še zvišali. ‘Knowle West Boy’ naj bi bil namreč nekakšen prerez njegove estetike nekoč in danes. Zbirka najboljših skladb, ki popiše njegovo odraščanje v revnem bristolskem predelu Knowle West.
Plošča ‘Knowle West Boy’ je torej preplet Trickyjevih pozitivnih in negativnih izkušenj iz mladosti. Očitno je, da do tistega časa goji zelo nostalgične občutke, še toliko bolj skozi prizmo severnoameriške izkušnje. Sicer ničesar ne obžaluje in se v vlogi rockovskega zvezdnika povsem dobro počuti, toda pogreša svojo družino, ljudi in domače okolje. Zdi se, da poskuša ta občutek alienacije, ki je neka stalnica tako v njegovem življenju kot glasbi, skozi neko univerzalno sporočilo izbrisati. Vse nekako v smislu – starejši kot si, bolj spoznavaš, da se tiste najpomembnejše vrednote skrivajo v pristnih medsebojnih odnosih, ki dandanes, v duhu življenske naglice, pač postajajo vse bolj banalne. Album je predvsem zelo iskren portret njegove mladosti, prek katerega pa dobimo luciden vpogled tudi v Trickyja danes. Iz preteklosti se ga namreč zmotno drži neka pregovorna temačnost, zato z novo ploščo odkrije tudi svojo zabavnejšo plat.
Izrazno je album ‘Knowle West Boy’ še vedno preplet trickyjevske soulovske eklektike, s tem da je poudarek tokrat na bluesovski estetiki in zvočnosti, ki so jo gojili nekateri britansko-(jamajški) rockovski bendi iz osemdesetih let. Stike s preteklostjo torej poišče tudi skozi glasbo, ob kateri je odraščal, vendar jo kot vedno namesti v neko povsem njemu lastno estetiko. Tokrat je sodeloval z nekoliko manj znanimi vokalisti, ki so nalogo zelo dobro opravili. Oziroma jih je v ustrezno formo pač namestil Tricky. Večina skladb (z izjemo morda prvega singla ‘Council Estate’) nima nekega takojšnjega pop naboja, vendar pa suvereno tvori celostno podobo albuma, ki bo fanom nedvomno pisan na kožo, gotovo pa se bo našlo tudi nekaj primernih skladb za poslušalce, ki Trickyja še ne poznajo. ‘Knowle West Boy’ sicer ne doseže izrazne moči albuma ‘Maxinquaye’, vendar pa je to plošča, ki je preprosto morala dobiti prostor v njegovi diskografiji, saj smo z njo dobili vpogled v enega najbolj samosvojih sodobnih glasbenikov.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: TRICKY: Knowle West Boy (Domino, 2008) (ponovitev 10. 7. '08 ob 10.00)
striki [02/07/2008]
plata ok! nič nalagat, raj poslušat!
odgovori >>