Ponedeljek, 7. 7. 2008
Matej Š.
Pomembne zgodovinske spremembe, na primer v odnosih med delavci in delodajalci ali proizvajalci in lastniki, marsikaj prispevajo k razrešitvi problema dela in plač. Te spremembe vključujejo stalen delovni čas, plačilo nadur, različne oblike dopusta, minimalne plače, delitev dobička in sodelovanje pri upravljanju. V isti okvir spadajo tudi z zakonom prepovedano samovoljno odpuščanje, zagotovljena socialna zaščita, pravica do stavke ter še razni drugi ukrepi, ki jih lahko najdemo v skoraj vseh modernih delovnih zakonodajah. Nič manj pomembne niso spremembe na področju lastništva, kot so mehanizmi omejenih prihodkov ali prepoved privatnega lastništva in prenos tega v državno last.
Kljub vsem tem nezanemarljivim spremembam skozi zgodovino ekonomskega vprašanja pa ta problem v osnovi še vedno obstaja. Vse prilagoditve, izboljšave, določila in preostali ukrepi so s številnimi ugodnostmi za delavce povzročili, da je postal manj krut, kot je bil v preteklih stoletjih, vseeno pa še ni razrešen. Vsi poskusi, ki so se osredotočili na problem lasništva, niso rešili vprašanja proizvajalcev. Še vedno namreč ostajajo mezdni delavci, četudi se je lastništvo premaknilo s skrajne desne na skrajno levo ali pa je zavzelo različne vmesne pozicije.
Boj za višje plače je enako pomemben kot boj za prenos lastništva. Ugodnosti, ki so si jih pridobili delavci in so zagotovljene z zakonodajo ter ščitene s strani sindikatov, so višek tega, kar je bilo doseženega pri reševanju problema plač. Tako so se spremenili težki pogoji, v katerih so se znašli proizvajalci takoj po industrijski revoluciji. Sčasoma so delavci, strokovnjaki ter upravitelji dobili predhodno na videz nedosegljive pravice. Vseeno pa ekonomsko vprašanje še vedno obstaja.
Poskusi, omejeni samo s problematiko plač, vseekakor niso pripeljali do rešitve. So hinavski poskusi, namenjeni zgolj reformi, ki temelji bolj na miloščini kot na pravem priznanju delavskih pravic. Zakaj delavci dobivajo plače? Ker izvajajo proizvodni proces v korist tistih, ki jih najamejo, da ustvarijo določeni proizvod. V tem primeru ne uživajo lastnih proizvodov, temveč jih izročijo v zameno za plačo. Primerno je torej pravilo: »Kdor nekaj proizvede, to tudi potroši.«
Mezdni delavci so nekakšni sužnji, ne glede na to, koliko višje plače imajo. Mezdni delavec je suženj gospodarju, ki ga je najel. Je celo začasni suženj, saj njegovo suženjstvo traja tako dolgo, dokler dela za plačo delodajalca, ki je lahko posameznik ali država. Slednje za delavce, glede na njihove interese, ne predstavlja nobene razlike. V svetu trenutno kljub različnim oblikam lastništva prevladujejo mezdni delavci. Javna podjetja dajejo svojim delavcem zgolj plače in preostale socialne ugodnosti, ki se v ničemer ne razlikujejo od tistega, kar jim ponujajo tudi bogate, privatne korporacije.
Argument, da se v primeru javnega lastništva prihodki porazdelijo med skupnost, medtem ko grejo iz privatnih korporacij zgolj v roke lastnikom, drži. To velja, če upoštevamo splošni interes skupnosti, ne samo partikularne interese delavcev, in če lahko domnevamo, da politična avtoriteta, ki monopolizira lastništvo, izhaja iz vseh ljudi. Kar pomeni, da je to avtoriteta celotnega ljudstva, prakticirana prek ljudskih kongresov in komitejev ter poklicnih sindikatov, ne pa zgolj določenega razreda, stranke, koalicije, sekte, družine, plemena, posameznika ali kogar koli drugega.
Tisto, kar na delavce najbolj vpliva, to so plače, delež dobička ali socialne ugodnosti, dobijo v enaki meri tako v javnih kot privatnih korporacijah. Tako se mezdni delavci v javni in privatni sferi med seboj ne razlikujejo. Sprememba lastništva torej ni rešila problema pravice delavcev do njihovih produktov, ki jih ni proizvedla skupnost, niti jih naj ne bi ustvarjali za mezde. Dokaz je v tem, da so kljub spremembi lastništva še vedno samo mezdni delavci.
Končna rešitev vprašanja je odprava sistema plač, osvoboditev človeka iz njegovih okov in vrnitev k naravnemu pravu, ki je določal odnose pred pojavom razredov, različnih oblik vladavin in človeških zakonov. Naravni zakoni so merilo, referenčna knjiga in edina smer v človeških odnosih.
Tokratni odlomek modrih besed velikega vodje revolucije je prevedel Matej Š. S tem delom prehajamo na drugo knjigo od treh, ki skupaj tvorijo Zeleno knjigo. Naslov te druge knjige je »Ekonomski problem«, in ker so tukaj posamezna poglavja nekoliko daljša, vam jih bomo posredovali v več delih.
Komentarji
komentiraj >>