OFF PROGRAM NAPOVEDNIK
Informacijska mreža TEAM, ki v evropski uniji združuje več nevladnih organizacij in strank z – recimo temu – nekonvencionalnim ogledom na evropske integracijske procese je Malto in Slovenijo obtožila nepoštenega vodenja referendumov za vstop v EU. Njihovi očitki letijo predvsem na deljenje sredstev za referendumske kampanje. Ta so bila v Sloveniji namenjena izključno provladnim reklamnim programom, naši maltežanski prijatelji pa so svojim evroskeptikom namenili bagatelo, sami pa pobasali še neskromno nakazilo evropske komisije.
Henrik Dahlsson, šef omenjenega združenja, tako že napoveduje pritožbo spričo delovanja evropske komisije pri evro-ombudsmanu, saj naj bi iz bruslja za uspešno izvedbo referenduma maltežanskim evro-fanatikom nakazali slabega pol milijona evrov.
Zdaj torej veste, zakaj so evropske reklame zvenele tako prepričljivo, da si kar niste mogli pomagati, da na referendumu ne bi obkrožili za. Očitno so nameč delovale kar nekako sublimalno, torej podobno, kot sicer delujejo reklame za pralne praške. Po dobrem starem dialektičnem pravilu je torej kvantiteta odpihnila kvaliteto, pri tem pa vendarle prinesla s seboj tudi določen kvalitativni preskok. Slovenci so namreč glasovali natanko tako, kot so pred leti Srbi, z več kot 100 odstotnimi večinami pridno potrjevali Slobota za predsednika.
Iraška predaja v prvih 24-ih urah vojne je bila pred začetkom spopadov skorajda pričakovana, sploh če smo spremljali angloameriške novičarske postaje, ki so obljubljale zloglasno strategijo »šoka in strahu«. Naključje je pač hotelo, da so bržkone edini na svetu, ki omenjenih postaj niso mogli spremljati, ravno Iračani. Hkrati to pomeni, da tudi po tednu dni vojne domorodci v Iraku ne vedo natanko, kakšna vloga jim je bila namenjena. Tako danes že osmi dan vztrajajo na svojih okopih in branijo tisto kar pač imajo.
Torej, medtem ko Iračani trenirajo prizore za drugi del slovenske klasike Na svoji zemlji, se Američani čudijo zakaj se jim lokalci v Basri, Nadžafu in po drugih mestih pravzaprav sploh upirajo. V izjavah in pojasnilih zavezniške mašinerije tako iračani nastopajo kot marsovci, ki jim res ni jasno, kakšna vloga jim je namenjena. Na kratko, Sunitska večina nikakor noče protestirati in proti vladajočim Šiitom, uporni Kurdi pa se še kar ne mečejo pred krogle republikanske garde. Milo rečeno, popolna zmeda, med katero pa Bagdad postaja vedno bolj podoben slikam ruševin iz Dresdena, Coventrya, Vukovarja, Sarajeva ...
Žrtve na obeh straneh slejkoprej nikoli ne bo povsem preštete, saj v vojni postanejo samo številke s katerimi se poskuša doobiti naklonjenost javnosti. Po zadnjih vesteh iz puščave, pa se je ob iskanju vsaj kakšnega prijateljsko razpoloženega Iračana, izgubila sled za dvanajstimi ameriškimi vojaki. Držimo pesti, da jih niso ujele zablodele krogle njihovih kolegov.
Ravno zablodele krogle so botrovale prerani smrti dveh poglavitnih osumljencev za umor srbskega premiera Zorana Djindjića. Ob poskusu aretacije pozno sinoči sta se namreč Dušan Spasojevič – Šiptar in Mile Luković – Kum upirala in po poročanju srbskega notranjega ministrstva se njunega prijetja pač ni dalo izvesti drugače. Zanimivo je, da so med isto akcijo našli tudi truplo Ivana Stambolića, nekdanjega srbskega predsednika, ki je misteriozno izginil pred slabimi tremi leti.
Dasiravno so slovenski politiki hoteli prikazati nepričakovano nakazilo štirih in pol milijonov zelencev kot malomarnost ameriškega state departmenta, ki ob vsem denarju s katerim razpolaga pač ne obvlada vseh svojih milijonov, so se v Washingtonu resneje pomujali. Pobrskali so po svojih brezmejnih arhivih in prišli do pretresljivega sklepa: iz amerike doslej še »niso opazili obnašanja Slovenije, ki ni v skladu s protiiraško koalicijo...«. Sklep, ki ga iz tega lahko povlečemo je karseda bizaren, saj moramo ugotoviti, da je bilo nepričakovano nakazilo nadvse zasluženo.
Problem diskurzivne narave pa nastopi, ko mora slovenska politika nekako utemeljiti pošteno prislužen krvavi denar. Ti so namreč že pozabili kako je bila natanko ubesedana tista predzadnja laž o sopodpisovanju vilniuške izjave, iz spomina pa jim je ušla tudi zadnja polresnica o sodelovanju v koaliciji voljnih. Skratka, ob izkazani nesposobnosti slovenske politike, da bi sama pri sebi razčistila, kaj pravzaprav počne in s kom je v kateri koaliciji, je na pomoč priskočil State department in zapolnil luknje v spominu politke ter brezna v informiranosti javnosti. Predlagamo, da začne omenjena institucija počasi prevzemati tudi ostale dela in naloge, ki jim slovenski funkcionarski ceh očitno ni kos.
Medtem ko nekako še vedno čakamo, da slovenska politika ugotovi ali je država v vojni z Irakom ali ne, so svoje sklepe že procesirali alovenski mirovniki. Ti danes na ljubljanski FDV ustanavljajo aktivno mirovno območje v katerem naj bi eliminirali logiko vojne. S tem izhodiščnim posegom resno računajo na kontaminacijo in uspešno širjenje podobnih območij tudi drugje po Sloveniji.
Komentarji
komentiraj >>