Ponedeljek, 21. 7. 2008
Matej Š.
Naravni zakon je pripeljal do naravnega socializma, ki temelji na enakosti ekonomskih faktorjev proizvodnje in je med posamezniki skoraj pripeljal do potrošnje, ki je enakovredna naravi proizvodnje. Toda izkoriščanje človeka po človeku in posedovanje več skupnega premoženja, kot je potrebno, s strani nekaterih posameznikov, je očitno znamenje odklona od naravnega zakona ter začetek nereda in korupcije v človeški skupnosti. Označuje pojav družbe izkoriščanja.
Če analiziramo ekonomske faktorje produkcije od antičnih časov do danes, ugotovimo, da so vedno sestavljeni iz naslednjih bistvenih stvari: surovih materialov, orodij za proizvodnjo in proizvajalcev. Naravni zakon enakosti je, da ima vsak od teh faktorjev svoj delež v produkcijskem procesu in da v primeru umaknitve katerega koli od njih ne bi bilo produkta. Vsak od teh faktorjev ima bistveno vlogo v procesu proizvodnje in brez njega bi se proizvodnja ustavila. Dokler je vsak faktor pomemben in bistven, so v njihovem ključnem pomenu znotraj produkcijskega procesa vsi enaki. Torej morajo vsi biti enakovredni tudi v pravici do tega, kar je bilo proizvedeno. Poseganje enega faktorja v drugega je nasprotno naravnemu zakonu enakosti in pomeni napad na pravice drugih.
Vsakemu od faktorjev torej pripada delež, ne glede na število faktorjev. Če najdemo produkcijski proces, ki se lahko izvaja zgolj z dvema faktorjema, naj ima vsak polovico tega, kar je bilo proizvedenega. Če poteka s tremi faktorji, naj ima vsak eno tretjino in tako dalje. Če se sklicujemo na ta naravni zakon v antičnih in v modernih situacijah, ugotovimo naslednje:
V stanju ročne proizvodnje vsebuje produkcijski proces surove materiale in človeka - proizvajalca. Kasneje se vmeša še orodje za proizvodnjo in človek ga začne uporabljati v produkcijskem procesu. Žival se lahko upošteva za orodje kot enota moči. V nadaljnjem razvoju so živali nadomestili stroji. Surovi materiali so se diverzificirali glede na vrsto in kvantiteto – od poceni, preprostih materialov, do več vrednih in kompleksnih. Podobno se je človek razvijal iz navadnega delavca v tehničnega strokovnjaka in inženirja. Veliko število delavcev je začelo zamenjevati nekaj tehničnih strokovnjakov. In čeprav so se produkcijski faktorji kvantitativno in kvalitativno spremenili, se bistvena vloga vsakega izmed njih ni spremenila.
Na primer, železova kovina, ki je eden od faktorjev produkcije, tako nekoč kot tudi danes, je bila prvotno obdelovana s strani kovača, ki je proizvedel nož, sekiro ali sulico. Ista železova kovina se zdaj obdeluje v ogromnih talilnih pečeh in iz nje inženirji in strokovnjaki proizvajajo stroje, motorje in vse vrste vozil. Žival – konj, mula, kamela in podobno -, ki je bila eden od faktorjev proizvodnje, so sedaj zamenjale velikanske tovarne in ogromni stroji. Sredstva proizvodnje, ki so bila včasih primitivna orodja, je zamenjala sofisticirana tehnološka oprema. Bistveni naravni faktorji produkcije pa ostajajo v osnovi stabilni, kljub njihovem velikanskem napredku. Ta osnovna stabilnost proizvodnih faktorjev potrjuje smiselnost naravnega zakona. Po številnih neuspelih zgodovinskih poskusih, ki niso upoštevali naravnega zakona, je neizbežno vrniti se k njemu, če hočemo končno rešiti ekonomski problem.
Modre besede Vodje velike revolucije je prevedel MatejŠ. Konec poglavja o ekonomskih osnovah tretje univerzalne teorije sledi v prihodnjem branju Zelene knjige.
Komentarji
komentiraj >>