V Novem mestu se je med 21. in 26. julijem odvijal recimo temu uradni ali bolje osrednji del letošnjega festivala dokumentarne fotografije Fotopub, ki je tokrat na sporedu osmič zapored. Festival, ki ga je v manjšem obsegu zasnoval in do letošnjega leta tudi vodil fotograf Borut Peterlin, je edini v domovini in eden redkih v širši regiji, ki v svoj fokus jemlje žanr dokumentarne fotografije. Ta je kljub večnemu, neobvladljivemu mešanju s principi sodobne likovne umetnosti, polje posebnega raziskovanja, v katerem delujejo fotografi brez izrazitih umetniških pretenzij.
Dokumentarna fotografija je v letih od nastanka tega medija prodrla v vse pore našega dojemanja, ki jih potrošniki konzumiramo preko tiskanih, spletnih in ostalih vizualnih medijev. Naloga tovrstnega beleženja je predvsem predstaviti neko določeno, bolj ali manj oddaljeno realnost, ki se zaradi močne vizualne percepcije človeka izmed vseh čutov najbolj vtisne v zavest. Izdelki lovcev na zamrznjene podobe spremljajo sodobnega človeka na vsakem koraku, v javnem ali zasebnem prostoru, med delovnim in prostim časom.
Srenja malce bolj angažiranih dokumentarnih fotografov, ki se tudi zbira okoli Fotopuba, na različne načine prinaša publiki zgodbe, s katerimi opozarja na najrazličnejše probleme vsakdanjika. Zdi se, da je ena glavnih moralnih nalog akterjev dokumentarne fotografije, ravno opozarjanje na družbene in okoljevarstvene zgodbe, ki bi lahko dvignile zavest prebivalstva o sodobnem svetu.
V letošnjem letu je programsko vodenje festivala prevzel sicer stari znanec novomeških delavnic in predavanj, priznani nizozemski fotograf Chris de Bode. Za osrednjo tematiko festivala si je izbral samo-izpraševanje posameznika o lastnem doprinosu k uničevanju flore in favne zemeljske oble. Naslov Človeške stopinje je zasnoval kot nekakšen globalni zemljevid človekovega vplivanja na planet. V ta koncept je zajeto tako globalno segrevanje, prenaseljenost, klimatske spremembe in vpliv proste trgovine na socialno - ekološko sliko sveta.
Večina razstav festivala, ki se odvijajo na različnih lokacijah, se dokaj neposredno spopada s to rdečo nitjo. Izjema je skupinska razstava, posvečena preminulemu Janezu Drnovšku v prijetni knjigarni Goga. Chris de Bode je prispeval razstavo v klubu Lokalpatriot, ki govori o tegobah butanskih beguncev v južnem Nepalu. Naslov Sončni kuhalniki predstavlja dobroto Nizozemskega sveta za begunce, ki je iznašel in uvedel te kuhalnike v vsakdanjik pregnancev ter jih tako odrešil iskanja lesa in s tem krčenja dragocenega gozda. Njegova zgodba je nedvomno najbolj politično oportuna, saj je prikazal zgolj eno plat medalje življenja beguncev, ki so ob svojih novih kuhinjskih pridobitvah veselo pozirali objektivu.
Nepogrešljivo sodobno tematiko je pokril J.B. Rusell s serijo Surovi konflikti v Iraku, dopolnil pa ga je Dieter Telmans s svojo multimedijsko projekcijo in predavanjem Nemirne vode, ki opozarja na ogroženost tega temeljnega človeškega vira, do katerega nima dostopa kar petina svetovnega prebivalstva. Z zanimivimi formalnimi rešitvami širokih panoramskih posnetkov je Yann Mingard z razstavo Kazahstanska naftna mrzlica v Jakčevem domu dokumentiral še vedno nastajajočo novo Kazahstansko prestolnico Astano, ki naj bi zavzela položaj novega centralno-azijskega središča. Avtor je prečesal z nafto bogati Kazahstan in ga predstavil v subtilno kritični luči, kar ob izjemni formalni doslednosti daje zanimive rezultate.
Kot ena konceptualno bolj posrečenih serij, ki bi lahko zlahka zaživela tudi v polju sodobne likovne umetnosti, se izkaže razstava Steva Forresta v razpadajočem Narodnem domu. Paranoična Britanija: sprehod skozi družbo nadzora je dokumentirana dnevna pot avtorja v pisarno in nazaj, kjer mu dobre štiri kilometre dolgo pot preči kar 106 nadzornih kamer. Ob navedenih številkah, ki jih država in njeni prebivalci porabijo za svojo fiktivno varnost, se poraja večno in nič kolikokrat zastavljeno vprašanje: komu je vsesplošna paranoja v interesu?
V isti stavbi je izsledke svoje dolgoročne raziskave predstavil Robert Knoth s serijo Jedrsko opustošenje v nekdanji Sovjetski zvezi. Fotografije zgovorno prikazujejo moč jedrske radiacije na izpostavljeno prebivalstvo. Avtor v svojo črno-belo zgodbo vplete več žarišč jedrskih nesreč in poskusov na tleh te nekdanje velesile. Razen nam bližnjega Černobila so vsa ostala prizorišča dokaj neznana širšemu občestvu. Mnoštvo podob na razstavi prikazuje surovi realizem življenja prebivalcev teh oddaljenih področij, ki poleg materialnega pomanjkanja trpijo za različnimi obolenji. Mongoloidi in rakavi bolniki so vsakdanjik predelov, kjer radiacija kljub dvajsetletni odsotnosti jedrskega delovanja ni izginila.
Najkompleksnejšo in najzanimivejšo foto-zgodbo, tako v kontekstu žanra kot doslednosti pripovedi in kakovosti končnih izdelkov, je ustvaril Kadir van Lohuizen v seriji Diamantne zadeve. Razstava v galeriji Simulaker na domiseln način poveže tekst in vizualne podobe ter obiskovalca kakor skozi knjigo vodi po narativno začrtani poti. Tudi on se poslužuje klasičnega črno-belega načina predstavljanja zgodbe, ki v njegovem primeru formalno poenoti predstavljene kraje in osebe.
Zgodbo začne angolskih rudnikih oziroma najdiščih diamantov, kjer poceni delovna sila za obrok hrane in drobiž v primeru najdene rude od jutra do večera preiskuje teren. Najdeno blago nato preko lokalnih mogotcev potuje v večja državna zbirališča, od koder potuje večinoma v Azijo na obdelavo. Za razliko od Afričanov, indijska raja služi redno mezdo v znesku okrog 50 evrov za svoje natančno delo. Pot nas nato vodi preko velikih zahodnjaških draguljarjev na zabave visoke družbe, kjer so diamanti nepograšljiv modni dodatek. Bizarnost današnje proste trgovine van Lohiuzen predstavi s preprostim prikazom vrednosti dragega kamna v Afriki in antwerpenski zlatarni: v prvem primeru je vreden nekaj dolarjev in prgišče hrane, v drugem pa 80.000 evrov.
Letošnji Fotopub je s kontinuiranim delom in programskim udejstvovanjem Chrisa de Bodeja prišel do svojega dosedanjega vrhunca, ki je plod organske rasti manifestacije in posledično vse večje in širše prepoznavnosti. Število mednarodnih udeležencev delavnic in predavanj ter obiskovalcev je v letošnjem letu znatno poraslo, prav tako se je povečala kvantiteta in kvaliteta razstavnih produkcij.
O statusu dokumentarne fotografije, načrtih Fotopub-a v nadalje in naklonjenem vzdušju v Novem mestu smo spregovorili s Chrisom de Bodejem.
Intervju: Chris de Bode
Časopis Galerije Nova iz Zagreba je natisnjen že v šestnajsti ediciji. Kustosinje kuratorskega kolektiva Što, kako i za koga ali WHW Ivet Čurlin, Ana Dević, Nataša Ilić in Sabina Sabolović izdajajo časopis zato, da omogočijo bolj artikuliran, daljši tekst k razstavi, ki ga podprejo z različnimi teoretičnimi prispevki in sorodnimi projekti drugih avtorjev. Tokratno izdajo so zaznamovale z naslovnim citatom iz publikacije Oblique strategies Briana Ena in Petra Schmidta: »Honour thy error as a hidden intention«. Časopis je nastal ob razstavi Nemam karticu za bodove za rosno mlade avtorje, ki so se ravno izvalili iz akademije.
Razstavo so zasnovale na podlagi natečaja, na katerega se je prijavilo 134 mladih umetnikov iz zagrebške in splitske Akademije za likovno umetnost. Z razstavo 12-ih avtorjev niso imele ambicij prikazati preseka mladih upov, temveč so poskušale ilustrirati kompleksen odnos, ki ga mladi avtorji vzpostavljajo do akademije. Izpostaviti so želele nekatere probleme, ki jih je v zvezi z akademskim poučevanjem potrebno preseči.
Zanimalo jih je vprašanje strategij, ki jih imajo mladi avtorji pri problematiziranju akademske institucije, bele kocke in drugih galerijskih prostorov, profesionalizacije umetnosti in umetniškega trga. Čeprav je bilten izšel ob razstavi, ob tej priložnosti ne bi govorili o posameznih delih mladih avtorjev, pač pa o kontekstu razmišljanja, ki je kolektiv WHW spodbudil, da so zasnovale tovrstno razstavo.
V zadnjih letih so se tako na Hrvaškem kot v Sloveniji izoblikovale nekatere alternativne možnosti za poučevanje umetnosti. Nastajajo nove in privatne akademije, slikarske šole, tečaji, delavnice in tako dalje. Hkrati se z umetnostjo ukvarjajo mnogi, ki niso študirali na akademiji, pač pa svoje poznavanje likovnega polja črpajo tako iz drugih znanstvenih polj kot tudi iz znanja, ki ga pridobivajo izven akademije na simpozijih in okroglih mizah.
WHW so si med drugim ob razstavi Nemam karticu za bodove zastavile vprašanje o instituciji akademije v relaciji z vlogo, ki jo pri tem igra institucija umetnosti. Po eni strani lahko gledamo na akademijo zgolj kot na pomožni sistem znotraj tržno naravnanega sistema umetnosti. Zagovorniki akademije pa vidijo v njej temeljno drugačno polje, ki je izvzeto iz tržne logike in omogoča bodočim umetnikom polje komunikacije in svobode. O tem govori tudi tekst z naslovom Konec šole Jana Verwoerta, ki ga je napisal za Manifesto 6. Verwoert poudarja, da tako kritiki kot zagovorniki akademskega sistema ustvarjajo nesprejemljivo dihotomijo med dvema. Akademija naj bi bila polje svobode in tržišče polje determiniranosti, kar še zdaleč ne moremo sprejeti.
V tekstu zabeleži številna pro-et-contra mnenja o akademskem sistemu izobraževanja. Poudari, da pride pri vsakršnem odstopu od ustaljenih sistemov moči do določene kontradikcije. To pokaže na primeru historične konceptualne umetnosti, katere obstoj je kljub radikalnim izjavam organsko odvisen od konteksta, ki ji ga postavlja institucija umetnosti.
Eden od argumentov zagovornikov akademije je predvsem ustvarjanje skupnih pogojev delovanja in komunikacije med različnimi umetniki, temu nasproti pa stoji mnenje, da se na akademiji ustvarjajo zgolj pozicije moči, ki določajo, komu lahko pritiče predikat umetniškega in umetnosti. Vendar pa lahko glede na izjave umetnikov na razstavi v Galeriji Nova zaključimo, da skoraj vsi postavljajo komunikacijo s kolegi kot eno najbolj dragocenih pridobitev znotraj akademije.
Naloga akademije je, da ustvarja spremembe, česar pa ne more narediti, če sledi sistemu moči, pač pa mora dopuščati odklone. S tem v zvezi so WHW vključile v bilten tudi projekt Ivane Bago in Jasne Jakšić, ki sta osnovali raziskovalni kolaborativni projekt, v katerem sta analizirali primere diplomskih nalog iz zagrebške akademije, ki so bili označeni za problematične. Najpogosteje zaradi odstopanja od tradicionalnih akademskih norm. Te projekte so morali njihovi avtorji večkrat zagovarjati in spreminjati, da so se lahko dovolj približali likovnim zahtevam njihovih profesorjev. Projekt sta omenjeni teoretičarki izvedli v sodelovanju s študenti zagrebške ALU, ki so kot končni rezultat izdelali humorni in ironični Vodič za bruce ALU.
Ideja odstopanja je kot rdeča nit časopisa, ki se zaključi z neologizmom erorizem ali napačnost oziroma težnja k napakam. Napaka je postala v sodobnem svetu kriminalizirana in amoralna. Ne gre za težnjo k perfekciji, temveč za težnjo po nespremenljivosti, h kateri težijo sistemi moči, kot je tudi akademija. WHW so objavile kratko izjavo ruske skupine Etcetera, ki sebe imenujejo eroristi. V napaki ne vidi le nekaj pozitivnega, ampak gledajo na napako tudi kot na osnovni predpogoj za izkušnjo, iz katere pridobivajo znanje.
Temu kratkemu sestavku so ob bok postavljene izjave filmskega umetnika iz umetniškega kolektiva »What Is To Be Done?« Dimitrija Vilenskija. Izpisal je štiri točke o možnostih samoizobraževanja, ki ga neposredno poveže s samoorganizacijo. Prvič: samoizobraževanje je posledica skupnega nezadovoljstva z obstoječim stanjem. Drugič: pomanjkanje znanja narekuje, da se samoizobraževanje mora usmeriti v razumevanje historičnih situacij, ki so pripeljale do trenutnega stanja. Tretjič: učenje iz nič prisili učenca, da si izmisli nekaj novega. In zadnjič: samoizobraževanja se udeležujejo tisti, ki se čutijo zapostavljene, zato je to težnja k emancipaciji in abstraktnim kategorijam idealnega sveta.
Ob branju biltena se je razjasnil tudi odgovor na vprašanje, zakaj so številne diskusije in seminarji ter nenazadnje tudi iniciative kot je Reartikulacija vedno bolj prisotne v slovenskem prostoru. Odgovor je na dlani. Priča namreč o krizi izobraževalnega sistema predvsem na področju teorije umetnosti in umetnostne zgodovine, ki živo umetnost praktično ignorira.
O časopisu Galerije Nova smo pisali tudi zato, da bi spodbudili galerije v slovenskem prostoru, da bi ponovno oživele izdajo raznih biltenov, letnih pregledov, katalogov in drugih tiskovin, ki mnogo pripomorejo k refleksiji in kontekstualizaciji kulturne produkcije. Zanimiv vzor sta MGLC, ki ob samostojnih razstavah izdaja masivne monografije, in pa popolnoma nizko proračunski časopis, ki so ga izdajali pri Maski ob lanskih Mladih Levih. Pišite, rišite, sestavljajte.
Komentarji
komentiraj >>