Ponedeljek, 31. 3. 2003
Demokracija v klasičnem antičnem pojmovanju predpostavlja obstoj javne sfere, kjer ljudje lahko racionalno in informirano razpravljajo o javnih zadevah. V postmodrni dobi, ki jo zaznamuje razrast informacijske tehnologije in globalizirani sistem komunikacij, pa je demokracija reprezentirana in tudi javnost se vzpostavlja posredovano, prek množičnih medijev. Funkcija medijev v konstrukciji in konstituciji sodobne javnosti oziroma mediatizirane agore naj bi bila, da služijo kot sredstvo informiranja in tudi kot sredstvo izražanja. Komunikacijska dejanja v javni sferi pa so v glavnem enosmerna.
Dubravko Škiljan v knjigi Javni jezik, demokratizacijo medijev obravnava v kontekstu javne komunikacije. Škiljan razlaga, da danes klasični mediji sodelujejo v komunikacijskih dejanjih, v katerih se pojavlja relativno majhno število pošiljateljev sporočil in sorazmerno veliko število sprejemnikov sporočil in vsi istočasno prejemajo isto sporočilo, kar omogoča tehnologija kanala. Državljani so tako največkrat zvedeni zgolj na prejeminke medijskih sporočil, njihova skupna točka pa je v tem, da so mnogoštevilčni, anonimni in molčeči. Ta virtualna kolektivnost pa medije spreminja v zelo primerno sredstvo namernega usmerjanja javnosti in njenega mnenja v določeno smer.
Medijska sporočila, razlaga Škiljan, vedno na določen način nadzoruje lastnik kanala, z izraženo družbeno močjo, ta pa hoče, da so sporočila formulirana v skladu z njegovimi interesi, ter da ima od njih in od medijev korist. Logična posledica je težnja, da javnost in njeno mnenje, pa tudi njena stališča in postopke, usmerja tako, da njegovi lastni interesi in koristi niso ogoroženi. Ta manipulacija z javnostjo temelji na nizu včasih zelo raznovrstnih postopkov, od posredovnja samo določenih sporočil, ki so prenesena iz različnih kontekstov, prek izbora dogodkov, ki bodo spremenjeni v novice, in vse do njihove usmejene interpretacije.
Prikrita narava množičnih medijev je v tem, da ti že v svoji zastavitvi na ravni komunikacijskih dejanj težijo k propagandnemu modelu, ki državljane na ravni dostopa do medijev vnaprej izključuje iz javne komunikacije.
Kakšno pa je razumevanje ameriške administracije in nekaterih korporativnih medijev glede sodelovanja državljanov pri prizadevanju za bolj demokratično komunikacijo?
Že daljnega leta 1980 sta bila na 21. konferenci UNESCA na temo novega informacijskega reda sprejeta resolucija o komunikacijah in načrt o medijih, ki sta v zahodnih medijih povzročila veliko vročih razprav. Na zasedanju so sprejeli številne smernice novega informacijskega reda, ki naj bi težile k odpravi negativnih učinkov monopolov v medijih, odstranitvi ovir pri prostem pretoku informacij in idej, zagotavljanju pluralnosti virov in kanalov informacij, svobodi medijev, informacij in odgovorni svobodi novinarjev. Ameriška administracija in nekateri vodilni mediji so se na ideje novega informacijskega reda odzvali zadržano, besno, panično in s predsodki. Ameriški časopisi so v svojem nerazumevanju UNESCO obtožili celo spodbujanja cenzure in državnega nadzora medijev.
Čeprav je svoboda govora in medijev ena izmed najbolj čislanih pravic, zapisanih v ameriški ustavi, naj bi v ameriški politični kulturi tičali trije razlogi zakaj naj bi bilo nevarno poveličevati svobodo govora. Izhajajoč iz politične teorije Jamesa Madisona, pravica ljudi, da govorijo in poslušajo ni sama sebi namen, temveč sredstvo doseganja vladavine ljudstva, demokratičnega procesa, v katerem imajo ljudje priložnost sodelovati. V nekaterih primerih pa naj bi absolutna pravica govora dejansko zavrla demokratični proces, zato je potrebno pravico zakonsko urediti.
Drugi razlog, zakaj pravica govora ne bi smela biti absolutna, naj bi bil v tem, da z gledišča demokracije ta predstavlja dvorezni meč: po eni strani povečuje demokratičnost, saj javne informacije povečujejo splošno moč javnosti, po drugi strani pa vsaka ustavna pravica lahko onemogoči ljudsko izvoljeno zakonodajo, da bi predpisala zakone, ki bi jih sicer nameravala. In tretjič, svoboda govora ne bi smela biti absolutna, saj prvi amandma ameriške ustave v osnovi ščiti pravico vsakega državljana da posluša, ne pa pravice medijev, da govorijo.
Kontradiktoren odnos razumevanja odnosa med mediji in demokracijo zelo nazorno v svoji knjigi Somrak demokracije osvetli Noah Chomsky,
ki pravi, da pojem »demokratizacije medijev« znotraj terminov političnega diskurza v Združenih državah amerike nima nobenega realnega pomena. Ta izraz dejansko obdaja paradoksen ali celo nejasno subverziven obroč. Sodelovanje državljanov razumejo kot kršitev svobode tiska, kot udarec neodvisnosti medijev, ki bi popačil njihovo poslanstvo, da brez strahu in nepristransko informirajo javnost.
Kot navaja Chomski se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja javne razprave niso toliko osredotočale na vidik demokratizacije medijev in njihovega osvobajanja od pritiskov državne in zasebne moči. Bolj naj bi šlo za razpravo, ali mediji pri prizadevanju, da bi se izognili takim pritiskom, niso prekoračili lastnih meja in pri svojem vprašljivem in neodgovornem kljubovanju oblasti celo ogrožali obstoja demokratičnih ustanov.
Naprej Chomski navaja komentar v New York Timesu, kje komentator pripominja, da mediji niso bili vedno tako neodvisni, samovoljni in predrzni do oblasti, kot so danes, toda v času vietnamske vojne in afere Watergate so se naučili uveljavljati »moč, da brskajo po našem javnem življenju in razkrivajo to, za kar menijo, da je vredno razkriti«, ne glede na zunanje pritiske in zahteve državne ali zasebne moči.
Številni dejavniki napeljujejo medije na to, da se prilagodijo zahtevam države in korporacij. Nasprotovanje oblasti je drago in težavno; potrebna so visoka merila dokazovanja in argumentiranja, kritična analiza pa seveda ni dobrošla pri tistih, ki lahko silovito reagirajo in določajo nagrade in kazni. Nasprotno pa prilagojenost "patriotskim pravilom igre" ne nalaga take cene.
Vzemimo za primer poročanje ameriških medijev po napadih na Washington in New York 11. septembra. Matthew A. Killmeier z Univerze v Iowi v svoji analizi osvetljuje in razkriva hujskaški diskurz množičnih medijev, njihovo pokorno lojalnost uradnim virom in utemeljitvam, odsotnost kritičnega spraševanja in preiskovalnih novinarskih prijemov, ter onemogočanje opozicijskih in disidentskih stališč. Kot najbolj očitno obliko mobilizacije, predvsem na televiziji, Killmeier navaja hujskaško prikazovanje ameriške zastave. Nesodelovanje v takšnih mobilizacijskih prijemih ima lahko nezaželene posledice. Ameriški novinarji so se znašli pred hudo dilemo: biti najprej Američani ali novinarji?
Študentom novinarstva Univerze v Missouriju je direktor lokalne televizije na kateri so delali prepovedal nositi pripete zastavice, ko je šla oddaja v živo, saj naj bi izražale pripadnost ZDA, novinarji pa bi morali po njegovem mnenju morali biti objektivni in nepristranski zapisovalci dogodkov. Njegova odločitev je razburila javnost, zgodba pa se je znašla v nacionalnih dnevnikih, kot sta New York Times in Seattle Times. Zavračanje patriotizma je pripeljalo tako daleč, da je nek republikanski politik zagrozil, da bo dal pod drobnogled državna sredstva, ki jih namenjajo fakulteti za novinarstvo Univerze Missouri.
Kritiki so se že začeli spraševati, kakšen vpliv ima takšno hujskanje na medijsko verodostojnost, saj prek takšnega ravnanja mediji neodločeni javnosti vsiljujejo stališča in moralne razsodbe. Ameriški mediji trdijo, da javnosti dajejo le to, kar sama želi. Takšno politiko pogosto podprejo z anketami in raziskavami javnega mnenja.
Ameriški mediji se namalokrat poslužujejo anket in javnomnenjskih raziskav, ki s kvaziznanstvenimi metodami pripeljejo do lažnega sijaja demokracije. Ankete dejansko pokažejo javnosti, kakšno je njeno mnenje, kakšne so njene vrednote in celo psihološka stanja, toda pogosto se jih uporablja za vsiljevanje želenega izida (v tokratnem primeru vojaških akcij), za onemogočanje drugače mislečih in opozicije ter za krepitev dominantnih stališč. Poudariti je treba, da ankete izvajajo elitne medijske organizacije, ki izkoriščajo rezultate anket zato, da bi krepile enotnost in militarizem ter tako zakrile informacije, ki bi temu naprotovale. Ankete igrajo pomembno vlogo pri uvajanju kolektivnega "mi", ki se bori proti nedoločenim "njim", saj termin "mi"razumemo kot večinsko mnenje.
Velik problem delovanja ameriških medijev je onemogočanje opozicije in disidentov, kar kaže na povezavo med mediji, državo in konservativnimi političnimi oblastmi. Opozicija je odmaknjena na rob tako, da se ji najprej da svobodo govora, nato se njene izjave označijo kot negativne, potem pa se jih učinkovito nevtralizira. Na videz se ohranja demokratičnost razpravljanja in predstavljanja, toda hkrati opozicija postane obroben in neučinkovit delček širšega ameriškega medijskega delovanja.
Na spletnih straneh www.fair.org (Fairnes&Accuracy in Reporting/Nepristranost in točnost pri poročanju), ki analizira poročaje ameriških množičnih medijev so objavili študijo poročanja o nedavni vojaški invaziji na Irak. Osnovna ugotovitev Fairove študije je, da se v zvezi z iraško krizo množični mediji v poročilih pretežno nanašajo na vire sedanjih ali bivših ameriških uradnikov, medtem ko v veliki meri izključujejo Američane, ki so skeptični ali nasprotujejo invaziji na Irak.
76% vseh virov so predstavljali sedanji ali nekdanji uradniki, medtem, ko je bilo le malo prostora namenjenega za neodvisna in alternativna mnenja in poglede. V času, ko je 61% ameriških respondentov v javnomnenjski raziskavi povedalo, da je potrebno zagotoviti več časa za diplomacijo in inšpekcijo, je bilo le 6% ameriških virov na štirih medijskih mrežah skeptičnih glede vojne v Iraku. Virov, ki bi v medijskem poročanju izražali protivojni aktivizem skorajda ni bilo, na štirih medijskih mrežah so bili protivojni viri zastopani z manj kot 1 odstotkom.
Takšna prevlada uradnih virov dejansko zagotavlja, da ostanejo neodvisne in alternativne perspektive v medijski reprezentaciji podzastopane. Od vseh uradnih virov, jih je bilo 75 odstotkov povezanih z ameriško vlado ali drugimi, ki podpirajo pozicijo Busheve administrcije do Iraka, samo 2 odstotka virov je bilo skeptičnih ali izražalo odklonilna stališča poti vojni.
Elemente propagandnega modela množičnih medijev pa zelo jasno lahko razberemo v kontekstu aktualne družbeno politične situacije v Sloveniji: operaciji NATO. Politične elite so v skladu s splošno sprejetim konsenzom glede zgodovinsko in civilizacijsko pomembnega zunanjepolitičnega projekta, vstopa Slovnije v članstvo zavezništva NATO nasprotovanja kritične javnosti dojele kot grožnjo demokraciji.
Z drugimi besedami, za uresničitev projekta politične elite, ki s strani državljank in državljanov po 11. septembru ni bil večinsko razumljen in sprejet kot zgodovinsko nujen, je bilo potrebno javnost disciplinirati, ji vcepiti poslušnost, ter jo potisniti s prizorišča politične razprave in akcije. Za krepitev stališč politične elite je vlada v pronatovski kampanjii porabila 200 milijonov tolarjev za akcijo informiranja oziroma prepričevanja slovenskih državljank in državljanov. Porabo proračunskega in davkoplačevalskega denarja je vlada opravičevala z dejatvom, da je vstop Slovenije v zavezništvo Nata stvar nacionalnega interesa. Ob pomoči medijev, spleta zunanje političnih okoliščin, intenzivni manipulaciji in oblikovnju javnega mnenja je propagandna akcija uspela.
Medijsko posredovana razprava in soočenja stališč zagovornikov in nasprotnikov glede vstopa Slovenije namreč že v osnovi niso bila uravnotežena. Večina virov, ki so sodelovali v medijsko podprtih razpravah so predstavljali zagovorniki pro natovskih stališč: predstavniki vladnih uradniških in strankarskih struktur, gospodarstveniki in strokovnjaki, mednarodni politični podporniki in visoki predstavniki Nata. Prostora za nasprotna in alternativna mnenja je bilo v javni razpravi zelo malo. Javna televizija naprimer, je v javni predstavitvi mnenj v Državnem zboru, 16.1. 2002 v šesturnem prenosu, nasprotnikom članstva v Natu namenila pičlih deset minut.
Izvajali so se pritiski na neodvisne medije. Tako je koalicija političnih podmladkov LDS, SDS, SLS, Nsi, kot podaljšek propagandnega stroja, v tednu pred referendumom, na Radio Študent poslala pisni zahtevek, za zagotovitev medijskega prostora v katererem so ti hoteli predstavljati pronatovska stališča. Mladi politiki v maniri svojega vzvišenega poslanstva seveda niso dojeli osnovne ideje neodvisnosti medijev. In naprej, pod političnimi pritiski se je izvajala tudi cenzura v novinarskem poročanju. Zgleden primer tega je neobjava provokativnega intervjuja z nemškim zunanjim ministrom v Delovi prilogi Ona, o samocenzuri novinarjev v poročanju pa lahko samo ugibamo.
V sedanji družbeno politični klimi, ki jo prepoznamo v slovenskem prostoru, bi se lahko strinjali z izjavo gospoda Rudija Šelige, ki je v enem izmed intervjujev objavljenem v reviji Mag izjavil, da se "v območju enosmernih, zgolj provladnih medijev, družba usmradi v žabjo mlako". Dejstvo pa je, da je slovenska politična elita konzervativna, tako opozicijska kot tudi pozicijska. Obe strani sta v kampanji za vstop v Nato neupoštevaje vidik demokratičnosti, v opoziciji do kritične javnosti, medije uporabili za dosego svojih političnih ciljev in jih bosta ob odsotnosti neodvisne in kritične analize uporabljale še naprej.
Komentarji
komentiraj >>