Medtem ko danes Slovenija pripravlja še zadnje podrobnosti v strategiji, ki naj bi jo obvarovala pred zadetki ciprskih napadalcev in strmoglavcev, je v iraški strategiji že vse dorečeno. Tako vsaj trdijo Američani, ki poskušajo krivdo za pokole na dveh tržnicah in streljanje na drveče avtomobile pripisati iraški strategiji.
Na sinočni tiskovni konferenci je namreč ameriški obrambni minister razkril nekaj svojih miselnih procesov, če kaj takšnega sploh obstaja, in jih poskusil uporabiti kot argumentacijo pri prepričevanju novinarjev, da so Iračani sami streljali na svoje tržnice. V isti sapi je Rumsfeld hitel tudi s pojasnili o tem, da na strani koalicije vse poteka po načrtu ter da so ga bili prisiljeni v zadnjih dneh komaj kaj spreminjati. Na internetu dostopna poročila ruskih obveščevalcev medtem napovedujejo, da bi utegnili Američani zamenjati poveljnika koalicijskih sil na terenu, generala Franksa, ker bojda niso zadovoljni z njegovimi dejavnostmi v okviru – kakopak - načrtov.
Ob zanosu, s katerim se dičijo osvoboditelji Iraka, pa medtem ves svet trepeta, da se utegnejo v Mezopotamiji - torej deželi od koder izvira ravno tista civilizacija za katere dobrobit se bojujejo ti osvoboditelji - obnašati kot pregovorni slon v trgovini s porcelanom. Skratka, Američani stojijo pred Babilonom, raketirajo Bagdad in številna druga mesta polna dragocenosti, vsaj takšnih, arheoloških. Skratka, najbrž bodo vse podrli in se potem lotili iskanja načrtov. Gradbenih seveda.
Torej, načrti so hudič, še posebej, če ne uspevajo ravno po željah njihovih vestnih planerjev. Poslušate povsem nenačrtovan, arhaičen in kaotičen off program Radia Študent.
Načrti gor ali dol, Iraški minister za informiranje je bil v zadnjih dneh naravnost nepričakovano samozavesten. Med eno in drugo žalostno novico o mrtvih civilistih je nadvse duhovičil o neusklajenosti ameriških in britanskih zaveznikov ter o tem, kako zlahka z njimi pometajo iraške obrambne sile. Vse kaže, da je bila to vendarle kaplja čez rob – ali šala preveč - za samozvane osvoboditelje. Če gre verjeti poročilom BBC-ja se je namreč danes ob zori začela ofenziva na Bagdad. Ameriške sile so s pomočjo pontonskih mostov prečkale Evfrat in trenutno počivajo kakih 60 kilometrov južno od iraške prestolnice.
Glede na to, da se nam naštevanje statističnih podatkov zdi slejkoprej povsem nesmiselno početje, povejmo le, da je po ocenah nepristranskih analitikov doslej padlo skupaj okoli 135 pripadnikov koalicijskih sil, 33 vojakov iščejo, locirati pa poskušajo tudi, kje natanko se potepa še dodatnih 400 pripadnikov koalicijskih sil. Ti podatki so zanimivi predvsem v luči napovedi, da utegne vojna v Iraku postati resen politični problem za vpletene strani, če bo trajala dlje kot tri mesece in bodo v tem času izgube na strani koalicije dosegle magično mejo tisoč.
Takšna kriza utegne nenazadnje pljuskniti tudi v Slovenijo. Sploh sodeč po tem, da je ameriški kongres sinoči objavil resolucijo, v kateri se zahvaljujejo državam, ki podpirajo njhovo intervencijo v Iraku. Med temi se je kakopak spet znašla tudi Slovenija. Torej, po tem, ko so nas prejšnji teden člani vladajoče hunte v tej državi skoraj prepričali, da z vojno v Iraku Slovenija nima nič, so jih njihovi ameriški prijatelji spet spravili v neroden položaj. Tokrat namreč ameriški kongres ugotavlja, da je bila Slovenija med tistimi državami, ki so videle neizpodbitne dokaze o obstoju orožja z množično uničevanje v Iraku. Torej, Slovenija je videla tisto, kar številne druge države niso. Zdaj mora vladajoča hunta to svoje videnje nekako pojasniti samo še svojim državljanom.
Ravno tašna pojasnila danes zahtevajo študenti ljubljanskih fakultet, ki se ravno zdaj zbrajo pred Filozofsko fakulteto, kjer manifestirajo proti vojni in drugim neslanostim, ki jih trosijo tisti s plačilnega seznama slovenske vlade. S kraja dogajanja se za OFF javlja Eva Kobe.
Obeta se nam torej še en teden pomirjanja državljanov s strani vladajoče klike, ki bo poskušala pojasniti zadnjo zanko v svoji mreži laži in zavajanj. Da ne bo nesporazumov; gre za povsem evropsko početje. Starosta evropskega združevanja Jacques Delors je namreč napovedal, da se Uniji obeta krajše obdobje pomirjanja med državami, ki so se sprle zaradi Iraka. Še bolj intrigantna pa je Jacquesova [Žakova] napoved, da si EU ne more obetati prave skupne zunanje in varnostne politike še najmanj dvajset let. To pa kljub mini vrhu o obrambi, ki ga te dni planirajo Francija, Nemčija, Belgija in Luksemburg. Evropejcem v tolažbo ostaja ponosni lik Javierja Solane, imenovanega tudi Don Kihot ali Visoki predstavnik evropske unije za skupno varnostno in zunanjo politiko. Slednjega očitno jemljemo resno samo še v Sloveniji.
Sicer pa se nadejamo, da naši sodržavljani ne jemljejo preveč resno večernih poročil. Vsaj ne tako resno, kot jih razumejo pikolovski in resnobni Čehi. V Pragi se je namreč zažgal 21-letni mladenič, ki se je v poslovilnem pismu pritoževal nad razmerami v svetu. To je že druga smrt zaradi samovžiga na Češkem v zadnjem mesecu dni, saj se je 6. marca zažgal 19-letnik, ki je to storil zaradi nezadovoljstva z razmerami na češkem. Z obema se kakopak globoko strinjamo, razmere v svetu, na Češkem in še kje drugje, res niso najboljše. Samovžig pa se nam res ne zdi način, da bi te razmere kakorkoli izboljšali. Je že bolj razumnno zažgati kaj drugega.
Meja med razumnim in nerazumnim je sicer povsem zabrisana, ko je govora o umoru srbskega premiera Zorana Djindjiča. Po poročanju slovenske komercialne televizije se namreč glavni scenarist umora in šef zloglasnega zemunskega klana, Milorad Lukovč Legija, te dni pogaja s haaškim sodiščem. Ni povsem jasno, kaj si od teh pogajanj obeta sam, še manj pa, kaj si od tega obeta sodišče. Za slednje pa že tako velja, da je pripravljeno paktirati s samim Belcebubom, da bi Slobi Miloševiću dokazalo vsaj nekaj od tistega, kar itak vsi vemo, da je storil. Sicer pa v svojih prizadevanjih za umiritev razmer in v nežno uteho zmedenim državljanom, srbski notranji minister Dušan Mihajlović trdi, da so – z izjemo Legije - za zapahi ali pod rušo že vsi premierovi morilci.
Komentarji
komentiraj >>