Sreda, 13. 8. 2008
bruc
* Jerryja Teela se morda spominjate izpred dobrih desetih let, ko je skupaj s Chrome Cranks nastopil v KUD-u France Prešeren. To je bil nepozaben koncert ne glede na vse okoliščine, o katerih tukaj ne bomo razpravljali. Chrome Cranks so bili odličen bend. Prav tako odlični so bili The Honeymoon Killers, Bosshog, Little Porkchop in še zlasti The Knoxville Girls. Naštete zasedbe so znane prav po ustvarjanju Jerryja Teela in njegovih glasbenih prijateljev.
Po razpadu Knoxville Girls, ob prelomu tisočletja, se je želel Jerry poglobiti v svoje korenine, ki izvirajo iz južnjaških koncev Alabame. Prav od tam izvirajo tudi temeljni vplivi na njegovo nadaljnje glasbeno ustvarjanje. V tistem obdobju sta se spoprijateljila in kasneje tudi poročila s Pauline Owens, ki prav tako prihaja iz južnjaškega Teksasa in prav tako zelo dobro pozna razvejano zapuščino tradicionalnih ameriških popularnoglasbenih slogov.
Na začetku sta Jerry in Pauline zagnala The Big Stompers kot samosvoj glasbeni projekt, ki se bo posvečal raziskovanju ameriške popularnoglasbene zgodovine. K sodelovanju sta povabila številne glasbenike, kot so razvpiti The Sadies, Jack Martin, Phil Roebuck in Sean Condron. Med letoma 2000 in 2002 so skupaj posneli kar dva albuma. Prvi je bil naslovljen 'Jerry Teel & The Big City Stompers', drugega so imenovali 'Soul Filling Station'. Po obeh albumih, ki do letošnjega leta nista bila uradno izdana, se je zasedba dokončno izoblikovala. Pri 'Big City Stompers' so v tistem času igrali: zakonca Jerry in Pauline, basist Jerome O'Brien, solo kitarist JJ Jenkins in bobnar Scott Jarvis. Dobra tri leta so se potikali po odrih v okolici New Yorka, dokler se nista Jerry in Pauline odločila za selitev v mirnejše južnjaško okolje, v okolico New Orleansa. To okolje dejansko ni bilo tako mirno, kot sta pričakovala, saj je mladi družini orkan Katrina leta 2005 razdejal dom do temeljev. Sledila je njihova vrnitev v New York in ponovno aktiviranje 'Big City Stompers', ki se jim je pridružil bobnar Pat Kauffman. Zamenjal je prvotnega bobnarja Scotta Jarvisa.
Odbiti španski ljubitelj avstralskega rock'n'rolla »Gorka« jih je kontaktiral leta 2007 in dogovorili so se za izid albuma pri njegovi prepoznavni založbi »Bang Records«. Danes v Tolpi bumov predstavljamo prav ta album, ki pomeni združitev prej navedenih, še ne izdanih albumov. Morda je to tudi edina šibkost uradnega prvenca Jerryjevih »stomperjev«, saj so si posnetki v produkcijskem smislu med seboj dokaj neenotni. Ob pozornem poslušanju boste lahko takoj zaznali, katera pesem je iz prvega neobjavljenega albuma in katera je z drugega. To je očitno tudi na ravni instrumentalne izvedbe, saj so na prvih posnetkih Jerryja spremljali še izjemni The Sadies. Njihove značilne instrumentalne spretnosti ni težko prepoznati. Neenotnost je torej edina slabost, ki jo lahko očitamo sicer zanimivemu glasbenemu prvencu. Jerryjeva druščina se na albumu s precej občutka za tradicijo posveča »hillbilly« prežetosti, countryjevski lahkotnosti in močvirni bluesovski neuklonljivosti.
Preproste triminutne zgodbice o vsakdanjem življenju, zlomljenih srcih, o nesrečnih ljubeznih in eksperimentiranju z robom zakona delujejo izjemno lahkotno in morda so jih prav zato obogatili tudi z redkimi psihotičnimi izleti. V tem kontekstu deluje na primer skladba »Chicken Snake«, ki lahko kaj hitro pred oči prikliče določene kadre iz filmske klasike Walterja Hilla »Southern Comfort«. To ni edini film, ki se ga spomnimo ob poslušanju Big City Stompers, saj bi lahko določene skladbe neobremenjeno primerjali s »soundtrackom« filma bratov Coen z naslovom »Oh Brother, Where Art Thou?«. Morda imamo takšne asociacije prav zaradi nosljavega petja Jerryja Teela, ki deluje na moč avtentično. Prav tako odlično se mu na vokalih nekajkrat pridruži tudi žena Pauline. Ob skladbah Big City Stompers se kaj hitro spomnimo kakšnih pionirjev countryja, kot sta na primer The Delmore Brothers.
Prvenec »Big City Stompers« predstavlja zanimivo reinterpretacijo ameriške popularnoglasbene zgodovine, ki je še kako pomembna predvsem zdaj, ko je instantna sodobnost samoumevna in samozadovoljiva. Še bolj razveseljivo je, da se raziskovanja tradicionalnih popularnoglasbenih žanrov lotevajo glasbeniki tipa Jerry Teel, ki so zaradi svojih preteklih neuklonljivih in neodvisnih glasbenih akcij v nenehni interakciji z mlajšo populacijo poslušalcev.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>